Spoštovana brata škofa Andrej Saje in Zef Gashi, gospod inšpektor Marko Košnik, spoštovani inšpektorji sosednjih salezijanskih inšpektorij, spoštovani predstojniki in predstojnice redovnih ustanov v Sloveniji, dragi gospodje salezijanci, spoštovane sestre Hčere Marije Pomočnice z inšpektorico s. Mojco Šimenc, drage don Boskove prostovoljke, dragi salezijanski sotrudniki, dragi prijatelji Slovenske inšpektorije sv. Cirila in Metoda, dragi bratje in sestre.
Danes praznujemo sto letnico ustanovitve Slovenske inšpektorije. Ustanovljena je bila 18. novembra 1922, samo enaindvajset let po prihodu don Boskovih salezijancev v Slovenijo. Salezijanci so na Slovensko ozemlje – takrat Slovenije kot politične resničnosti še ni bilo – prišli leta 1901. V enaindvajsetih letih so dozoreli v samostojno redovno ustanovo, ki je pogumno sledila karizmi svojega ustanovitelja sv. Janeza Boska, obenem pa karizmatični genij ustanovitelja ukoreninjala v cerkveno, duhovno in družbeno okolje, v katerem je širila svojo prisotnost.
Ko se danes po sto letih inšpektorije sv. Cirila in Metoda oziramo v preteklost, nas najprej prevzema hvaležnost za delo don Boskovih salezijancev v naši Cerkvi. Ko rečemo v naši Cerkvi, se nikakor ne smemo ujeti v past ozkih pogledov, pač pa moramo imeti pred očmi Cerkev v njeni katoliškosti, v njeni vesoljnosti. Salezijanci namreč nikoli niso bili zaprti v meje neke škofije ali neke države.
Njihovo vodilo pri delovanju je bila „pastoralna ljubezen, ki ima v dobrem pastirju svoj vir in svoj vzorec, za don Boska stalen navdih pri delu za vzgojo in evangelizacijo ter je usmerjala njegovo življenje, molitev in misijonarski polet. Z izbiro gesla Da mihi animas, ceter tolle (Daj mi duše, drugo vzemi) je hotel izraziti svojo gorečo ljubezen do Boga in do mladih, pripravljen na vsako žrtev, samo da bi uresničil poslanstvo, ki ga je spoznal v sanjah pri devetih letih.“ Tako so don Boskovi salezijanci zapisali v 1. točki Listine karizmatične identitete don Boskove salezijanske družine, ki so ji dali kar naslov osebna izkaznica.
Za to torej gre. Za pastoralno ljubezen. Papež Frančišek in Kongregacija za kler sta nas večkrat povabila k pastoralnemu spreobrnjenju. „Vstanimo, pojdimo ven, da bi vsem podarili življenje Jezusa Kristusa! Tukaj za vso Cerkev ponavljam, kar sem večkrat govoril duhovnikom in laikom v Buenos Airesu: veliko raje imam »obtolčeno Cerkev, ki je ranjena in zamazana, ker je šla ven na ceste, kakor pa bolno Cerkev, ki se zaradi svoje zaprtosti in lagodnosti oklepa lastnih varnosti. Ne maram Cerkve, ki skrbi za to, da bi bila v središču, in se končno zaplete v kup morečih skrbi in sporov. Če naj nas kaj navdaja s sveto skrbjo in vznemirja našo vest, tedaj je to dejstvo, da mnogi naši bratje in sestre živijo brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki jih sprejme, brez obzorja smisla in življenja“ (Veselje evangelija, 49).
Naj navedem samo nekaj področij, kjer je v slovenski inšpektoriji sv. Cirila in Metoda delovala ta pastoralna ljubezen in lahko vidimo njene sadove. Takoj po ustanovitvi so se posvetili poklicnemu izobraževanju in strokovnemu šolstvu. Mladinski domovi, oratoriji ter različne kulturne in športne dejavnosti so se širili kot požar. Rakovnik, Kodeljevo, Selo pri Ljubljani, Zagreb, Radna, Veržej, Murska Sobota, Celje, Kapela pri Radencih, Lisično, Razkrižje in Škrljevo na Dolenjskem so bili deležni vzgojne in izobraževalne dejavnosti salezijanske karizme. Kakšen razcvet. Silovita rast, ki je imela za podlago zaupanje v Božjo pomoč in predanost karizmi sv. Janeza Boska.
Z začetkom 2. svetovne vojne je pokazalo svojo moč kraljestvo teme, ki se je pod različnimi režimi razdivjalo nad slovenskimi pokrajinami in s tem tudi nad salezijansko inšpektorijo. Salezijanske skupnosti so bile na ozemljih, ki so jih okupirali Madžari in Nemci razpuščeni in njihovi zavodi zaplenjeni. To je bil tudi za naše salezijance čas stiske in mučeništva. Zaradi nasilne smrti je že med vojno umrlo devet salezijancev (2 duhovnika, 3 bratje, 4 bogoslovci). Kot žrtve povojnih pobojev je umrlo še 20 mladih salezijancev, domovino pa jih je zapustilo več kot devetdeset.
S koncem vojne se ni končal tudi čas stiske in mučeništva. Njihove ustanove je prevzela nova, ljudska oblast, kakor se je imenovala, in vanje naseljevala najrazličnejše ljudi in dejavnosti.
Salezijanci so že pred 2. vatikanskim koncilom pogumno brali znamenja časov in so sprejeli edino možnost, ki so jo imeli. Tako kakor tudi drugi redovi so sprejeli delo na župnijah, ki so ostale brez dušnih pastirjev; ti so bili med vojno umorjeni, po vojni pa zaprti ali pa so odšli v tujino. Slovenskim salezijancem se ob njihovem jubileju zahvaljujem, da so v silno težkih časih velikodušno priskočili na pomoč pri pastoralni skrbi za slovenske kristjane. Zahvaljujem se jim, da tudi danes ostajajo na župnijah. Prepričan sem, da so tudi zaradi tega bili blagoslovljeni in so blagoslovljeni z redovnimi poklici.
Vzporedno z vsemi temi dejavnostmi in kot njihova podpora ste slovenski salezijanci vedno skrbno negovali nagovarjanje ljudi preko tiskane besede. Sočasno z ustanovitvijo slovenske inšpektorije ste leta 1922 ustanovili tiskarno. V njej ste izdajali Salezijanski vestnik, Knjižice, molitvenike, različno periodiko in druge publikacije. V mestu ste odprli Mladinsko založbo, ki je imela trgovino v najetem lokalu na Starem trgu 30 v Ljubljani. Tam je danes slaščičarna. Založniško dejavnost danes pokriva Založba Salve, ki še vedno izdaja Knjižice, med ljudi še vedno prihaja Salezijanski vestnik in toliko drugih publikacij, saj se na vašo založbo obrne marsikdo, ki želi s tiskano besedo stopiti med ljudi.
Ne bom našteval vseh dejavnosti, ki so vzcvetele iz vaše karizme v zadnjih desetletjih: vsi jih poznamo: od Želimelj z gimnazijo, pa preko Rakovnika z vsemi njegovimi mnogimi dejavnostmi, z don Boskovima centroma v Celju in Mariboru, pa do Veržeja, ki nagovarja tako verne in neverne in jih drami k premišljevanju o njihovi človeški in duhovni podobi. Gimnazija, oratoriji, mladinska pastorala, pastorala preko športa in še toliko drugega. Človek strmi nad tem, kar ste zmogli in kar zmorete. Pa mislim, da odgovor lahko najdemo v že zgoraj omenjeni pastoralni ljubezni, ki se uresničuje na salezijanski način.
Ne morem mimo zadnje, mislim da najbolj pomembne poteze delovanja Slovenske salezijanske inšpektorije sv. Cirila in Metoda. Nad vsem, kar sem v skromnih obrisih povedal doslej, lahko strmimo, se čudimo, občudujemo. Vse to nas navdaja z veseljem in hvaležnostjo.
Sam najbolj strmim nad svetostjo, ki je vzklila v vrstah slovenskih salezijancev. „Don Boskova družina bogati z razvijanjem duhovnosti karizmatičnega izvora celotno telo Cerkve z vzorcem čisto posebnega krščanskega življenja: dokaz za to so dolge vrste don Boskovih duhovnih sinov in hčera, ki so že razglašeni za svete ali so še na poti, da jih razglasijo za blažene in svete,“ pravi vaša Osebna izkaznica v 6. točki. Med člani vaše inšpektorije je na poti k razglasitvi za blaženega misijonar Andrej Majcen, ki je po Božje velikodušno sejal Kristusov evangelij v kitajske in vietnamske duše. Za izredno požrtvovalno in strokovno voden škofijski del postopka za beatifikacijo se zahvaljujem vicepostulatorju dr. Alojziju Slavku Snoju. Pastoralna ljubezen rodi svetost, svetost pa nas navdihuje in spodbuja za pastoralno ljubezen.
Dragi bratje salezijanci. Zgodba vaše inšpektorije, ki so jo pisali člani te skupnosti pred vami in jo danes pišete vi, se bere kot Jezusova beseda o dobrem pastirju. Naj povem anekdoto izpred dobrih dveh tednov. Ko sem prišel iz prostorov Radia Ognjišče, sem naletel na skupino otrok iz Vrtca dobrega pastirja. Pristopil sem k njim in prva stvar, ki so jo opazili, je bil moj naprsni križ. „Kaj pa imaš to?“ „To pa je križ,“ sem odgovoril. „Kdo pa je to,“ so spraševali dalje. „To je pa Jezus. Jezus nese ovčko na ramenih,“ sem odgovarjal sam. „To je Jezus, ki je pastir,“ je v pogovor vstopila vzgojiteljica. „Kakšen pastir pa je Jezus,“ jih je vprašala. Ena izmed deklic je odgovorila: „Dober!“ In druga je v isti sapi dostavila: „Ful dober!“
Dragi salezijanci, ko vam ob obletnici vaše inšpektorije čestitam in se vam zahvaljujem za delo, ki ste ga opravili v naši Cerkvi in v daljnih deželah, tudi vam želim, da bi bili dobri pastirji, v jeziku mladih, ki vas posebno navdihujejo, ful dobri pastirji. Da bi po zgledu sv. apostola Pavla še naprej nastopali z ljubeznivostjo in s toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, ker želi ljudem dati ne samo Božji evangelij, ampak ste jim pripravljeni dati tudi svoje življenje. Zakaj? Ker v vas gori ogenj pastoralne ljubezni. Dragi bratje, naj vašo pastoralno ljubezen razplamtevata in razžarjata priprošnja in varstvo Marije Pomočnice. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
