Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Zbrani smo tu, na Ptujski Gori, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja.

Marijino vnebovzetje je polno bogatega sporočila. Rad bi podčrtal le eno od mnogih sporočil, ki se mi zdi posebej pomembno. Začnimo pri dejstvu, da je Marija s svojim telesom vstopila v nebesa. To telo je bilo prežeto s sijajem njene duše, ki je polna lepote, polna Boga.

Kaj to pomeni  za nas? Kakšno sporočilo nam prinaša?

Najprej je potrebno poudariti, da je Marija v svoje veliko poslanstvo, v katerega jo je poklical Bog, vključevala tudi svoje telo.

V Nazaretu, ob angelovem oznanilu, je na Božje povabilo odgovorila v tihi poslušnosti svojega srca. Njem glas privolitve, njen »da« Bogu, je bil glas njenega telesa, ki je postal zibelka, v kateri se naseli Bog, ki je postal človek.

Marija se po tem dogodku takoj odpravi na pot k svoji sorodnici Elizabeti, da ji pokaže svojo bližino in, da ji bo v oporo v pričakovanju rojstva otroka, ki ga je Elizabeta pričakovala v svoji starosti.

Marijina odločitev, da se poda na pot k svoji sorodnici Elizabeti, je bila sprejeta v njenem srcu, a v pot, ki jo je ob tem morala prehoditi in v služenje sorodnici, v vse to so vključeni tudi mnogi telesni napori,  kar nam pokaže, kako je bila Marija predana Bogu z dušo in s telesom. 

Minevali so meseci in v Marijinem telesu je rastel otrok največjega čudeža, sin obljube, sin, ki je poslan, da reši človeštvo strupa greha.

Marija je dala svoje telo Božjemu Sinu in njena kri je po sinu Jezusu postala kri, ki bo na križu prelita za odrešenje sveta.

Vse to kaže, kako je bilo, poleg duha, tudi Marijino zemeljsko telo vključeno v veliko delo odrešenja.

In ko je cesar Avgust  odloči, da se popiše prebivalstvo cesarstva, se Marija odpravi na pot iz Nazareta v Betlehem, na pot gre njeno telo v katerem se skriva božanska prisotnost Božjega Sina.

V Betlehemu je Marija rodila Jezusa in ga z vso materinsko toplino vzela v svoje naročje, ga dojila in negovala. Vse to z globokim zaupanjem in vero, da jo Bog spremlja in da je zvest svojim obljubam. Med Marijo in Jezusom zaživi tista edinstvena vez, ki poveže otroka z materjo in mater z otrokom.

Nobeno bitje na zemlji ni imelo tako globoke vezi in bližine z Bogom, kot Božja mati Marija. Iz vsega srca mu je lahko rekla: »Moj Bog«. Bog sam pa lahko reče Marijinemu sinu: »Moj Sin«

Ob tem zaslutimo, kako posebno vlogo in pomembno mesto je v Božjem načrtu imela Božja Mati. Mi to njeno edinstveno poslanstvo težko ustrezno opišemo.

Tudi v odločilnem trenutku Jezusovega trpljenja in smrti na križu, ima Marija posebno vlogo. Duhovno in telesno je z njim trpela.

Glede na vsa našteta dejstva si je težko predstavljati, da bi to Marijino telo bilo izpostavljeno trohnenju v grobu. Cerkev je zato od prvih časov naprej verovala, da je bila Marija ob izteku svojega zemeljskega življenja, z dušo in telesom vzeta v nebesa in je tako postala prva deležna sadov Jezusovega vstajenja.

Cerkev slovesno obhajala praznik Marijinega vnebovzetja. V skrivnosti praznika odkrivamo čudovito zgodbo Božje ljubezni.

To sporočilo Marijinega vnebovzetja se ne konča pri njej in v nebeški slavi. Vsem nam praznik govori, da tudi naše telo nekoč čaka zmagoslavno vstajenje, da je tudi naše telo poklicano, da odseva svetlobo Božjega življenja, ki je bilo položeno v nas pri sv. krstu, ko je naše telo postalo svetišče, v katerem prebiva Bog.

Na žalost smo danes na mnoge načine priča dramatičnemu nasilju nad človekovim telesom. Vse prevečkrat postaja telo sredstvo izkoriščanja, zgolj predmet za užitke in raznovrstno izživljanje. Pomislimo tudi na raznovrstno fizično nasilje, pretepanja, mučenja, zasramovanja, norčevanja itd. Vse to je v nasprotju z dostojanstvom telesa in kaže na radikalni odmik od dostojanstva, ki ga je Bog sam  namenil človeškemu telesu.

Praznik Marijinega vnebovzetja je praznik poveličanja Marijinega telesa. To praznovanje lahko pomaga tudi nam, da poskrbimo za povrnitev dostojanstva naših teles. Telo vsakega človeka naj bi bilo okno, skozi katerega se razodeva veličina Božje dobrote in ljubezni.

Razmišljanje o skrivnosti poveličanja Marijinega telesa naj v nas rodi močno željo, da razmišljamo o vsem tem, po vzoru Marije in svetnikov.

Danes goduje minoritski pater sv. Maksimilijan Kolbe, ki je v mračnem okolju koncentracijskega taborišča iz svojega lesa naredil herojsko dejanje ljubezni.

V koncentracijskem taborišču je doživljal grozote in nečloveškost.  A vse to ga ni omajalo v veri. Ostal je zvest Kristusov učenec, ki ni imel pred očmi le sebe, ampak tudi bližnje. To je najlepše pokazal, ko je stopil v vrsto, v kateri so stali ljudje določeni za usmrtitev. Stopil je tja namesto družinskega očeta, kateremu je s tem rešil življenje. Tako je sv. Maksimilijan Kolbe sklenil svoje življenje, kot daritev v popolni izročitvi Bogu.  

Na predvečer  Marijinega Vnebovzetja nas lik sv. Maksimilijana Kolbeja vabi na pot zaupne in ponižne vere. Kot je Marija na zemlji pripravila bivališče Bogu in omogočila, da se je Bog lahko naselil med nami, tako je vsak od nas povabljen, da v svojem srcu da prostor Bogu, s tem, da veruje in mu zaupa.

Za Kristusom je Marija druga priča za nesmrtnost nas vseh, če smo  povezani z Bogom. Če si bomo vztrajno prizadevali za to povezanost, za vedno globlji in iskren odnos z Bogom že tu na zemlji, potem smemo zaupati, da smo na poti, ki nas vodi v polnost življenja z Bogom, v nebeški slavi.

Amen

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,

mariborski nadškof metropolit