Pridiga nadškofa msgr. Alojzija Cvikla pri sveti maši na praznik Marijinega vnebovzetja na Ptujski Gori

15.8.2020 Ptujska Gora Škofija Maribor, Marija

Dragi Marijini častilci, prisrčno vas pozdravljam!

Slavimo Marijino vnebovzetje in se veselimo njenega slavnega poveličanja. Dogma o Marijinem vnebovzetju ne govori, da je bila Marija vzeta v nebo, ampak, da je bila vzeta v »nebeško slavo«. Sv. Bonaventura, rojen 1218, umrl 1274, ki ga papež citira v tej dogmi, govori o tem, da pri Marijinem vnebovzetjem ni ostalo nič zunaj, kar ne bi bilo povzdignjeno v slavo njenega Sina. Ko je Marija umrla, je bilo njeno telo spremenjeno, oziroma povzeto v vstajenje njenega Sina.

V 1 Kor 15, 23 beremo: »Kristus je vstal, prvenec teh, ki so zaspali.« Sv. Bonaventura nadaljuje: »Kdor veruje v vstajenje Božjega Sina, prejme po Mariji uresničitev te napovedi. Kakor je Marija sprejela Kristusa, Božjo besedo, tako je Božja beseda, Kristus, sprejel Marijo k sebi.«

Marijino vnebovzetje je tako novo rojstvo za Božjo slavo, za večno življenje, za življenje, ki ne pozna zatona, ki je večno.

Naše oko tega me more videti. Lahko pa to vidimo v luči vere, to je z duhovnimi očmi. V hvalospevu današnje sv. maše je to čudovito izraženo: »Vnebovzetje Marije je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu.«

Nekaj tega, kar je Marija že dokončno dosegla z Vnebovzetjem, lahko tudi mi okušamo že tu na zemlji. Sv. Bonaventura pravi, da je vse naše življenje kot potovanje, kot romanje, kot vzpon proti Bogu. Tega vzpona pa človek ne more narediti sam, s svojimi močmi in iznajdljivostjo. Bog sam nam prihaja naproti. Najprej po svoji Besedi, po zakramentih in po molitvi, ki je začetek in vir našega povzdigovanja k Bogu.

Naše življenje je tudi nenehen napor, nenehno soočanje s tem, kar v nas hoče uničiti dobro. O tem nam je spregovorilo prvo berilo iz Knjige Razodetja, 12. poglavje, ki govori o zmaju, ki se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. To je simbolična podoba v kateri lahko gledamo Cerkev, ki je osvetljena s Kristusovim vstajenjem in se mora soočati z nasprotovanji. Razlagalci v tem zmaju, ki ima sedem glav, vidijo Rimsko cesarstvo. Teh sedem glav spominja na sedem gričev mesta Rima. Vemo, da je to cesarstvo bilo prepojeno s krvjo kristjanov, saj so bili kristjani nenehno preganjani. Ti kristjani so otroci žene, ki je ogrnjena s soncem, na glavi pa ima venec iz dvanajstih zvezd, in pod nogami podobo lune; kajti prava luč je sedaj Kristus. On je tisti katerega žarki so žarki Resnice in Življenja.

Knjiga Razodetja nam kaže na zmago dobrega. Puščava v katero se žena zateče, je v Svetem pismu vedno kraj posebne Božje bližine. V samoti puščave si človek lahko nabere novih moči, kot se je to zgodilo Mojzesu, preroku Eliju, Janezu Krstniku in tudi Jezusu, ko se je v puščavi pripravljal na svoje javno delovanje.

Zgodovina Cerkve, v vsakem času in prostoru, je bila in bo, srečevanje dobrega s slabim. Tudi če se to slabo zdi močno in zbuja strah zaradi svoje nepravičnosti in krutosti, vendarle zlo nima zadnje besede in ne strah, ampak upanje, kajti otroci rojeni v Cerkvi, ki na mnogih krajih trpijo in se soočajo s preizkušnjami, se lahko zatečejo v puščavo, k Bogu, ki je edino upanje in moč.

Ravno upanje je rdeča nit današnjega praznovanja, saj smo tudi mi večkrat utrujeni, razočarani, izgubljamo pogum. Zdi se nam kdaj, da zmagujejo sile teme, ki korak za korakom osvajajo prostor.

Danes smo povabljeni, da naš pogled usmerimo v Marijo, ki ni samo znamenje, ampak je naša mati in sopotnica, zato ji lahko izročimo vse naše bolečine in vse naše strahove.

Letos nas še posebej zaznamuje koronavirus, ki nas opozarja na naše človeške šibkosti. 

Najprej nas opozarja na naš zgrešen in izkoriščevalski odnos do stvarstva. Namesto, da bi bili v odnosu do narave modri in razumni gospodarji, naravo neusmiljeno izkoriščamo. Tako postaja narava ranjena, onesnažena, kar ustvarja ugodne pogoje za razvijanje raznih bolezni in različne socialne, ekonomske in politične spremembe.

Druga stvar, ki se je pokazala v tem času pandemije, pa je potrebnost medsebojnega sodelovanja, previdnost, solidarnost in naša odgovornost drug za drugega. 

Tam, kjer so se te vrednote porinjene v ozadje, tam so bile posledice zelo hude. 

Pokazalo se je, kako je težko preiti iz vsakdanje logike ugodja in iskanja osebnih koristi, k logiki skupnega dobrega, kjer nisem jaz tisti, okoli katerega se mora vse vrteti, ampak je v ospredju naš skupen napor, da ohranjamo vrednoto zdravja in življenja.

Seveda se tu takoj pokaže, kako jaz gledam na življenje: ali v njem vidim dar. Če je temu tako, potem v ospredje postavljam etiko, ki ima za cilj, da ščiti tiste, ki so krhki in slabotni, vse nas pa obvezuje k odgovornemu ravnanju, k pomoči in solidarnosti.

Čas koronavirusa ni samo razkril naših slabosti, ampak je pokazal tudi na svari, ki so dobre in vlivajo upanje. Ena takih so naše družine, ki so za našo prihodnost nekaj tako pomembnega. Ravno znotraj družin se lahko širi čut odgovornosti, solidarnosti in medsebojne pomoči.

Vesel sem bil spodbudnih novic iz nekaterih naših družin, kjer so ob tem, ko so imeli v času izolacije več časa in priložnosti biti skupaj, našli trenutke za vzgojo, ne samo za izobraževanje na daljavo, ampak za rast v odnosih in v medsebojnem podarjanju.

Pokazalo se je, da so mnoge družine uspele zaživeti, kot »domača Cerkev«, ko so skupaj našli čas za spremljanje sv. maše, molitev in katehezo. Družine, ki so na ta način preživljale čas izolacije so iz krize izšle notranje duhovno obogatene in utrjene v medsebojnih odnosih. Vse to daje upanje za jutri. Vera je namreč dar in se je ne morem naučiti. Tu besede niso vse, kajti danes bolj, kot besede nagovarja pričevanje, zgledi; z drugo besedo: življenje po veri. Mnogim otrokom je v času koronavirusa veliko pomenilo, da so si starši znali vzeti čas za Boga, za molitev in katehezo. Poslati otroke k verouku in iti k sv. maši je lažje, kot pa pokazati otrokom, kaj mi pravzaprav pomeni vera in kako jo živim?

Na praznik Marijinega vnebovzetja ne gledamo samo v jutri, kaj nas čaka. Ta jutri že živimo danes in tukaj. Vsak od nas, če živi oseben odnos z Bogom, se dan za dnem čuti še tesneje v Božjem objemu in to se blagodejno odraža tudi v vsakdanjem življenju. 

Današnji praznik tako zaobseže naš cilj, h kateremu potujemo v veri in v moči Sv. Duha. V duhu hvaležno gledamo začetek te naše poti, ko smo s krstom postali Božji otroci in nas je Bog sprejel za svoje.

Marija je verovala in popolnoma zaupala Bogu. Mi imamo ta privilegij, da imamo že izkušnjo, ko smo pri krstu odmrli staremu človeku, ki je zapisan smrti in smo stopili na pot novega, odrešenega človeka, ki je zapisan življenju.

Naj nam današnje praznovanje Marijinega vnebovzetja utrdi vero in zaupanje v Boga, ki vedno ostaja zvest svoji obljubi in nas ne pušča samih. Tudi v trenutkih krize, ko se soočimo s smrtjo, ampak nas vodi v svojo »nebeško slavo«. Amen.

 

Msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit