25. maja mineva 25 let od izida okrožnice papeža Janeza Pavla II. Ut unum sint (Da bi bili eno) o ekumenizmu. Njena vsebina je še danes izjemno aktualna in preroška. Papež Frančišek je ob tej priložnosti kardinalu Kurtu Kochu, predsedniku Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, na praznik Gospodovega vnebohoda napisal posebno pismo.
Dragemu bratu kardinalu KURTU KOCHU,
predsedniku Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani
Jutri bo minilo petindvajset let, odkar je sv. Janez Pavel II. podpisal okrožnico Ut unum sint. S pogledom, uprtim v jubilej leta 2000, je želel, da bi se Cerkev na svoji poti proti tretjemu tisočletju spominjala goreče molitve svojega Učitelja in Gospoda: »Da bi bili vsi eno!« (prim. Jn 17,21). Zato je napisal to okrožnico, ki je »na nepovraten način« (UUS, 3) potrdila ekumensko prizadevanje katoliške Cerkve. Objavil jo je na slovesni praznik Gospodovega vnebohoda ter jo postavil pod znamenje Svetega Duha, ustvarjalca enosti v različnosti, in v tem enakem bogoslužnem in duhovnem kontekstu se je spominjamo ter jo ponovno predlagamo Božjemu ljudstvu.
Drugi vatikanski koncil je prepoznal, da je gibanje za ponovno vzpostavitev enosti med vsemi kristjani »nastalo po milosti Svetega Duha« (Unitatis redintegratio, 1). Prav tako je pritrdilo, da je Duh, medtem ko »udejanja različnost milosti in služb«, »počelo enosti Cerkve« (ibid, 2). Okrožnica Ut unum sint prav tako poudarja, da »upravičena raznolikost še zdaleč ne nasprotuje enosti Cerkve, ampak povečuje njeno lepoto in nemalo prispeva k dopolnitvi njenega poslanstva« (št. 50). »Samo Sveti Duh lahko prebudi raznovrstnost, mnogoterost in obenem ustvarja enost. […] On je tisti, ki daje skladnost Cerkvi,« saj je, kakor pravi sv. Bazilij Veliki, »On sam skladnost« (Homilija v katoliški katedrali Svetega Duha, Istanbul, 29. november 2014).
Ob tej obletnici se zahvaljujem Gospodu za pot, ki nam jo je dal uresničiti kot kristjanom v iskanju polnega občestva. Tudi jaz se strinjam z zdravo nestrpnostjo tistih, ki včasih mislijo, da bi se lahko in bi se morali bolj zavzeti. Vendar pa nam ne smeta pojenjati vera in hvaležnost: v teh desetletjih so bili storjeni mnogi koraki za to, da bi bile ozdravljene stoletne in tisočletne rane. Povečala sta se vzajemno poznavanje in spoštovanje, kar je pripomoglo k preseganju ukoreninjenih predsodkov; razvila sta se teološki dialog in dialog dejavne ljubezni, kot tudi različne oblike sodelovanja v dialogu življenja, na pastoralnem in kulturnem področju. V tem trenutku gre moja misel k mojim ljubljenim Bratom, ki so postavljeni na čelo različnih krščanskih Cerkva in skupnosti; in se širi na vse brate in sestre vseh krščanskih izročil, ki so naši sopotniki. Kakor emavška učenca lahko čutimo prisotnost vstalega Kristusa, ki hodi poleg nas in nam razlaga Pisma, ter ga prepoznamo v lomljenju kruha, ko pričakujemo, da bomo lahko skupaj pri evharistični mizi.
Ponovno se zahvaljujem tistim, ki so delovali in delujejo v tem Dikasteriju, da v Cerkvi ohranjajo živo zavest glede tega cilja, ki se mu ne smemo odpovedati. Posebej sem vesel, da lahko pozdravim dve nedavni pobudi. Prva je Ekumenski vademekum za škofe, ki bo objavljen letos jeseni, kot spodbuda in priročnik pri izvajanju njihovih ekumenskih odgovornosti. Služba za enost je namreč eden izmed ključnih vidikov poslanstva škofa, ki je »vidno počelo in temelj enosti« v svoji delni Cerkvi (Lumen gentium, 23; prim. Zakonik cerkvenega prava 383§3). Druga pobuda je začetek izhajanja revije Acta Œcumenica, ki v okviru Informacijske službe Dikasterija predstavlja pripomoček za tiste, ki delajo v službi enosti.
Na poti, ki vodi k polnemu občestvu, se je pomembno spominjati prehojene poti, pa tudi opazovati obzorje ter si z okrožnico Ut unum sint, zastaviti vprašanje: »Quanta est nobis via?«(št. 77), »koliko poti nam še preostane?«. Ena stvar je gotova: enost ni v prvi vrsti rezultat našega delovanja, ampak je dar Svetega Duha. Vendar pa »ne bo prišla kot čudež na koncu: do enosti pride na poti, ustvari jo Sveti Duh na poti« (Homilija med večernicami, Sv. Pavel zunaj obzidja, 25. januar 2014). Zaupno torej prosimo Duha, naj vodi naše korake ter naj vsakdo s prenovljeno močjo začuti poziv, da bi delal za ekumenizem; naj On navdihne nova preroška dejanja ter okrepi bratsko dejavno ljubezen med vsemi Kristusovimi učenci, »da bo svet veroval« (Jn 17,21) in se bo pomnožila hvala Očetu, ki je v nebesih.
Iz Vatikana, 24. maj 2020
Framčišek
