Gospod preizkusil si me in me poznaš (Psalm 139)

Živimo v svetu, za katerega bi lahko rekli, da je svet iskanja. Pa ne iskanja sveta kot takšnega. Svet sam ničesar ne išče. Pač pa je poln iskanja človek. Potem ko je že v raju nehal poslušati besedo svojega Stvarnika in odprl ušesa in srca za besedo skušnjave, ki mu je hotela Boga predstaviti kot tekmeca, ki človeku ne privošči njegove polne uresničitve, je človek stopil v prostor strahu. V tem prostoru se je skrival pred Bogom in s prstom obtoževal drugega človeka. Namesto da bi na Boga gledal kot na Očeta, je nanj gledal kot na nevarnost. Nevarno je postalo vse okoli njega. Vse ga je ogrožalo.

Od takrat naprej človek živi v nevarnem svetu in išče samega sebe. Kdo v resnici je? Od kod prihaja in kam gre? Kaj ga določa v njegovem najglobljem bistvu?

Dlje kot je človek odšel od človeka, manj je razumel samega sebe. Božja podoba in podobnost, po kateri ga je Bog ustvaril, sta se razleteli na koščke in utonili v pozabo. Človek je nase vedno manj krat pogledal kot na Božjo upodobitev in oddaljenost je v njem zabrisala sledi Božjega. Postal je izgubljen, s krvavimi rokami zaradi smrti Boga in v mrzlem svetu, ker je ugasnil sonce, kakor pravi Nietzsche. Kdo je? Kje je? In kje naj išče odgovor? Koga naj vpraša o svoji istovetnosti? Pri kom naj poizve o svoji temeljni identiteti?

Zato je tako dragoceno, da na različne načine prebujamo v ljudeh zanimanje za Sveto pismo. Tudi s pomočjo Svetopisemskega maratona. Sveto pismo v velikem loku odrešenjske zgodovine prinaša ganljivo sporočilo, da se je sicer človek odrekel Bogu, da pa se Bog ni nikoli odpovedal človeku. Na misel mi prihaja mama ene izmed žrtev, ki so jih pomorili člani islamske države. Eden izmed rabljev je hotel umoriti tudi to mamo. Pogledala ga je v oči in mu rekla: »Tudi ti si moj sin.« 

Tako ravna Bog. Mi mu obračamo hrbet, mu na različne načine kažemo, da je za nas nepomemben, On pa nas še naprej ljubi in nam to tudi pripoveduje.

Pustimo se mu prepričati, da nas ni zapustil in da nas ima rad. Verjemimo njegovi besedi, izraženi v 139 psalmu, ki je geslo letošnjega Svetopisemskega maratona: »Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči … vodi me po večni poti.«

Msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof metropolit

Vir: Nadškofija Ljubljana