V novi številki revije Božja beseda danes 2024,2 na temo miru, je celjski škof Maksimilijan Matjaž v uvodniku z naslovom Bodimo nemirna Cerkev zapisal:

Pred seboj imamo ponovno izredno bogato številko revije, v kateri nam izkušeni avtorji ponujajo obilje konkretnih izzivov, da bi lahko tudi sami stopili na pot miru. Vodilo branja člankov naj bo misel apostola Jakoba: »Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir.« (Jak 3,18)

Za mir je treba delati, mir ne nastane sam od sebe. Ni v človeški naravi. Potrebna je odločitev za dobro, za ljubezen, ker človek po naravi stremi po preživetju svoje narave, to pa vodi v vojno. Človeška narava je zgolj humus za resnično življenje, za zoe, za življenje »po Duhu«, ki traja večno. Zato potrebujemo nemir – v takšni ali drugačni obliki, ki nas drami in opozarja, da nič, kar je zgolj »po naravi«, ni večno. Lahko pa postane zemlja, iz katere rastejo »veselje, ljubezen, mir«, najplemenitejši sadovi Duha.

Papež Frančišek nas je na prvo julijsko nedeljo v Trstu ob zaključku socialnega tedna ponovno nagovoril in spodbudil, naj se ne bojimo Besede, ki vznemirja in nas prebuja iz samozadostnosti, naj se ne bojimo »šibkega Boga« na križu, ki ga ne prepriča vera naših ustnic in naše tradicije, ampak nas nujno pelje s seboj v nemir in mizerijo sveta. »Močni in mogočni Bog, ki mi stoji ob strani in mi ugodi v vsem, je res bolj privlačen,« pravi papež, a to ni Bog Oče Jezusa Kristusa.

Njegov Sin se nam je razodel kot »šibki Bog, ki umre na križu iz ljubezni in tudi od mene zahteva, da vsak dan premagam sleherno sebičnost in darujem življenje za rešitev sveta«.  To pa je za nas velikokrat spotika, ki povzroča nemir, kakor so ga doživljali Jezusovi rojaki v Nazaretu. A če želimo v ta nemirni svet prinašati pravi mir, se moramo vsak dan postavljati pred Gospoda, ki je bil in je mnogim v spotiko.

»Potrebujemo spotiko vere. Ne rabimo vase zaprte religioznosti, ki dviga pogled vse do neba, ne da bi jo skrbelo za to, kar se dogaja na zemlji, in obhaja bogoslužja v templju, pri tem pa pozablja na prah, ki ga raznaša po naših cestah. Potrebujemo, nasprotno, spotiko vere, vero, ki je ukoreninjena v Bogu, ki je postal človek, in je zato človeška vera, vera iz mesa, ki vstopa v zgodovino, ki poboža življenje ljudi, ki ozdravlja strta srca, ki postaja kvas upanja in kal novega sveta. To je vera, ki prebuja vest iz dremavosti, ki položi prst v rane družbe, ki se sprašuje o prihodnosti človeka in zgodovine. To je nemirna vera. Mi potrebujemo nemirno vero, ki gre od srca k srcu. Nemirno vero, ki nam pomaga premagovati povprečnost in naveličanost srca, ki postaja trn v mesu družbe, ki je često postala brezčutna in omamljena od porabništva.« (Trst, 7. julij 2024)

V vznemirjenosti našega časa bodimo nemirna – sinodalna Cerkev, ki ne gradi na svoji moči, ampak je odprta Svetemu Duhu, ki jo krepi z darovi miru, potrpežljivosti, blágosti, dobrotljivosti, zvestobe, krotkosti, samoobvladanja, veselja in ljubezni.

Za te darove pa se moramo boriti – dokler smo še v mesu. Drug ob drugem gre lažje! Zato vas vabim, da smo Cerkev – skupaj na poti – tudi vse do zadnje strani te revije in potem naprej do septembra v Kančevcih!

Več o reviji najdete na spletni strani Bibličnega gibanja, kjer jo lahko tudi brezplačno naročite. Revija izhaja trikrat letno in bralcem pomaga pri odkrivanju bogastva Svetega pisma in lepote življenja z Božjo besedo.

Vir novice: Škofija Celje