Celjski škof Maksimilijan Matjaž odgovarja na vprašanje bralke v tedniku Družina:
Ob novem prevodu Svetega pisma, ki ste ga izdali pri Družini, imam vprašanje, kako naj se lotim branja. Slišala sem, da se ta knjiga ne bere od začetka do konca kot navadna knjiga. Imam veliko željo, da ga preberem. Kako naj se ga torej lotim pravilno?
Spoštovana gospa Ines, najprej čestitke za vaš korak pri branju Svetega pisma – imeti veliko željo, da bi brali, je namreč zelo pomemben vstop za vsakega bralca. Ko se pridobita volja in želja, pa je najpomembnejša metoda branja.
Prva skušnjava, ki se nam na začetku pojavi, je, da potrebujemo veliko znanja, da se sploh lotimo tako velike knjige, a to ne drži. Ker je Božja beseda navdihnjena od Boga in namenjena vsakemu človeku, je vsak zmožen brati in slišati njen klic.
Zato k branju pristopamo z ljubeznijo in veseljem – zazrti v Avtorja. Sveto pismo moramo brati in premišljevati z istim duhom, kakor je bilo napisano. Glavni avtor Svetega pisma je Sveti Duh, zato je On tudi ključni razlagalec Božje besede. Kadar beremo Sveto pismo, ga moramo klicati in se mu po branju zahvaliti.
Zato je skrb, da bi narobe razumeli Sveto pismo, odveč. Naša skrb naj bo le, da bi ga vzeli v roke in brali. Postanimo z njim domači!
Preizkušena metoda branja Svetega pisma je, da začnemo z evangeliji, začenši z Markovim. Ta je bil napisan za katehumene, za tiste, ki ne poznajo preveč dobro tradicionalnega verskega izročila, a Boga čutijo, ga prosijo, se mu čudijo, se sprašujejo.
Berimo Sveto pismo s svinčnikom. Potem lahko nadaljujemo z Apostolskimi deli in Pismi, vmes preberemo še kakšno knjigo iz Stare zaveze, npr. Psalme, ki so molitev skupnosti, Preroke, ki so duša Stare zaveze. Središče vsega Svetega pisma je Jezus Kristus – učlovečeni Božji Sin, ki je bil že od začetka pri Bogu in je vse nastalo po njem (prim. Jn 1,1-5). Zato lahko vse Sveto pismo beremo z vprašanjem, kaj nam želi povedati o Božjem Sinu, v kakšnih podobah ga opisuje, kako ga napoveduje.
Vse besede v Svetem pismu so zapisane tudi za nas, čeprav živimo toliko let po teh dogodkih.
Berimo od stavka do stavka in si podčrtujmo, da vidimo, kako je besedilo sestavljeno, opazujmo kraje, osebe, glagole, ponavljajmo besedo, čakajmo njen odmev, zapomnimo si vsaj eno besedo ali stavek, ki ga potem nosimo s sabo skozi ves dan. Zapomnimo si kakšen stavek, kakšno besedo, ki izstopa, poiščimo še drugod po Svetem pismu.
Pomaga nam tudi, če beremo skupaj, se s kom pogovarjamo o prebranem, si podelimo svoja spoznanja, vprašanja in izkušnje.
Sveto pismo je knjiga cerkvenega občestva. Branje Svetega pisma, tudi kadar ga bere kdo sam zase, ni samotarsko opravilo. Za uspešno branje se uvrstimo v velik cerkveni tok, ki ga vodi Sveti Duh. Tako se počasi rodi umetnost branja in odnos z besedo. Tudi znanje počasi raste.
Za vsakega bralca pa je najdragocenejše spoznanje, kdo nam v resnici govori po Svetem pismu. Ne gre za neke zgodovinske osebe in dogodke niti ne za oddaljene nebeške stvarnosti, ampak za Očeta, ki je poklical tudi mene in mi dal lastno dragoceno poslanstvo v odrešenjski zgodovini.
Počasi se tako v bralcu uresničuje obljuba apostola Janeza: »Tistim pa, ki so jo (Besedo) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12). Zato se splača vedno znova odpirati Sveto pismo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 29, letnik 2024.
https://youtu.be/Y2qfKIOmuKU
