Dragi Božji prijatelji!

S praznikom Brezmadežne in na nedeljo po njem smo stopili skozi sveta vrata v izredno sveto leto usmiljenja, s pogledom v OBLIČJE USMILJENJA. »Jezus Kristus je obličje Očeto­vega usmiljenja« so prve besede v buli o napove­di izrednega svetega leta. Papež Frančišek je tudi poslanico za svetovni dan bolnikov 2016 zako­reninil v neizmerno Božje usmiljenje: »Zaupati usmiljenemu Jezusu kakor Marija,« in jo not­ranje povezal s Kano Galilejsko: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5).

USMILJENJE - »Božje usmiljenje, nedouml­jivo vsakršnemu, tako angelskemu kakor človeš­kemu razumu« (sv. Favstina Kowalska, Vzkliki) – se nam razodeva v svetopisemskem oznanilu:
- Kot Božja naklonjenost, nezaslužen dar. »V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen: ne, da smo mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzlju­bil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. (…) Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,9–10.19).
- Kot zvestoba, trdnost, ki je kakor skala: »Skala pa je bil Kristus« (1 Kor 10,4c).
- Kot porajanje pod materinim srcem in oče­tovo naročje: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi, če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15).

Božje usmiljenje se sklanja v človekovo bole­zen, v njegovo preizkušnjo in bridkost. »Bole­zen, posebno tista težka, vedno postavi človeško bivanje v krizo, v preizkušnjo in prinaša s seboj vprašanja, ki vrtajo v globino. Prvi trenutek je včasih upor: »Zakaj se je ravno meni to zgodi­lo?« Lahko se nas poloti obup, misel, da je vse izgubljeno in da nič več nima smisla …« je zapi­sal papež Frančišek v poslanici.

Prav v ta dramatični položaj, v to preizkušnjo življenja vstopa Božje usmiljenje:
- usmiljenje kot Božja naklonjenost: Bog pri­haja naproti bolniku, da mu razodene, da je z njim, da bolezen ni posledica Božje kaznovalne pravičnosti, da se v Jezusu Kristusu bojuje zanj, ker je učlovečena in križana ljubezen vedno s človekom, nikoli proti njemu, nikdar proti živ­ljenju;
- usmiljenje kot zvestoba in trdnost: odločil­no dejanje Božjega usmiljenja je učlovečenje, resničnost, da je Emanuel-Bog z nami, da je ne­odtujljivo človekov večni zaveznik; da je skala, ki je neporušno trdna in zanesljiva opora, skala, ki ne zgrmi na človeka, da bi ga uničila, marveč skala, ki v puščavi izmučenosti, negotovosti in nemoči odpre studenec upanja, svežine;
- usmiljenje kot (duhovno) porajanje človeka in zavetje v Božjem objemu: skozi preizkušnjo bolezni se lahko ob Jezusovi bližini usmiljenja, v zazrtosti v njegovo Obličje poraja globlji pogled na življenje, se odpira nova možnost za rast bitja in svetega v njem; zavetje v Božjem objemu lah­ko bolnik izkusi prav tedaj, ko se druge rešitve izgubljajo izpred oči in ostaja samo središčno, tisto v globini srca … in končno zares le tisto, kar posvečeno v trpljenju in izročanju najdeva v Božjem zavetju izpolnitev!

Papež Frančišek v poslanici odstira vero, ki »ponuja ključ, s katerim lahko odkrijemo globlji smisel tega, kar živimo; ključ, ki nam pomaga videti, na kakšen način lahko bolezen postane pot, ki nas pripelje v trdnejšo bližino z Jezusom, ki hodi z nami in nosi križ. Ključ nam daje nje­gova mati Marija, ki je strokovnjakinja za to pot. Na svatbi v Kani je Marija tista pozorna žena, ki opazi težavo (…) Ne ostane pri gledanju, toliko manj pri presojanju, ampak se odpravi k Jezusu in mu predstavi problem (…) Svatba v Kani je

ikona Cerkve: v središču je usmiljeni Jezus, ki izvršuje znamenje (…) Blizu Jezusa in njegovih učencev je Marija – mati, ki moli in ki zmore predvideti. (…) Imamo Mater, ki ima pozorne in dobre oči kakor njen Sin. Njeno materinsko srce je polno usmiljenja kakor On (…) Mariji­na prošnja med poročno gostijo, ki jo je njene­mu materinskemu srcu navdihnil Sveti Duh, bo omogočila, da se bo pokazala ne samo Jezusova mesijanska moč, ampak tudi njegovo usmiljen­je. V Marijini prošnji odseva Božja nežnost. In ta ista nežnost je navzoča v življenju mnogih, ki stojijo ob strani bolnim in znajo zaslutiti njihove potrebe, ker gledajo z očmi, polnimi ljubezni.«

Malo kasneje papež v poslanici osvetli tudi vlogo služabnikov na gostiji v Kani in pouda­ri, da »očitno želi Gospod pri uresničevanju nadnaravnega tudi človekovo sodelovanje. (…) Kako je Bogu dragoceno in prijetno, če smo slu­žabniki drugih! (…) Na svetovni dan bolnikov lahko po priprošnji Marije, Jezusove in naše ma­tere, prosimo usmiljenega Jezusa, naj vsem nam nakloni razpoložljivost za služenje potrebnim in – bolj konkretno – našim bolnim bratom in sestram. (…) Tudi mi smo lahko roke, objem, srca, ki pomagajo Bogu izvrševati njegove čude­že, največkrat skrite. Tudi mi – zdravi in bolni – lahko ponudimo svoje težave in trpljenje kot vodo, ki je napolnila vrče na svatbi v Kani in je bila spremenjena v najboljše vino. (…) Čeprav bo srečevanje s trpljenjem vedno skrivnost, nam bo Jezus pomagal odkrivati njegov smisel.«

V sklepnem delu poslanice je navzoča tudi papeževa želja in voščilo: »Vsem, ki se posveča­te bolnim in trpečim, želim, da bi vas poživljal duh Marije, matere usmiljenja …«

Ob 24. svetovnem dnevu bolnikov iskrena zahvala najprej vam, bolnice in bolniki, za vse sprejeto in darovano trpljenje, za pogum boja in upanja; zahvala vam, osebje naših bolnišnic in domov za naše starejše brate in sestre, za stro­kovno, zvesto in sočutno služenje; pa vam, do­mači in drugi svojci, ki sotrpite z bližnjimi, jih podpirate in ljubeče spremljate … - Naj Usmil­jeni napolnjuje vsa srca s tolažbo, z upanjem in razodevanjem milostne Previdnosti!

Pismo končujem s prošnjama: »JEZUS, OB­LIČJE OČETOVEGA USMILJENJA, naj se mi­lostno uresničuje v nas vseh: ‹Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!› (Lk 6,36) in: ‹Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo do­segli› (Mt 5,7).« in »Mati usmiljenja, prosi za nas!«

Pripravil frančiškan p. Marko Novak