Sveti oče je katehezo med današnjo splošno avdienco oprl na svetopisemski odlomek iz Lukovega evangelija, kjer vidimo grešnico, kako s svojimi solzami Jezusu zmoči noge in jih mazili, Jezus pa ji odpusti grehe (glej Lk 7,36-50). Prizor se odvija v hiši farizeja Simona, ki je slišal dobro govoriti o Jezusu kot velikem preroku, zato ga prosi, naj z njim jé. Medtem ko sedijo za mizo, vstopi neka žena, ki so jo v mestu vsi poznali kot grešnico. Ne da bi rekla eno samo besedo, stopi k Jezusovim nogam in začne jokati. Njene solze zmočijo Jezusove noge, ona pa jih briše s svojimi lasmi. Zatem jih poljubi in mazili z dišavnim oljem, ki ga je prinesla s sabo.
Ločiti med grehom in grešnikom
V odlomku, ki se je tudi bral na začetku splošne avdience, izstopata dva lika, je pojasnjeval papež Frančišek: Simon, ki je goreč služabnik postave, in anonimna ženska, grešnica. Medtem ko prvi sodi druge na osnovi njihovega videza, druga s svojimi gestami iskreno izrazi svoje srce. Simon, čeprav je povabil Jezusa k sebi, noče povezati svojega življenja z Učiteljem; žena pa, nasprotno, se mu z ljubeznijo popolnoma izroči in ga počasti.
Farizej si ne more predstavljati, da se Jezus pusti ''omadeževati'' z grešniki. Misli, da če bi zares bil prerok, bi jih moral poznati in se držati stran od njih, da se ne bi omadeževal. »Ta drža je tipična za določen način razumevanja religije. Izvira iz predstave, da sta si Bog in greh v radikalnem nasprotju. Božja beseda pa nas uči, da ločujemo med grehom in grešnikom: z grehom ni treba popuščati, medtem ko smo grešniki – in to smo vsi! – kakor bolniki, ki jih je treba zdraviti. In da bi jih ozdravili, se jim mora približati zdravnik, jih pogledati, se jih dotakniti. Bolnik pa, seveda, da bi ozdravel, mora priznati, da potrebuje zdravnika!« je izpostavil.
Iskrenost vere in spreobrnjenja
Med farizejem in grešnico, Jezus stopi na stran slednje. Svoboden od vseh predsodkov, ki preprečujejo, da bi se izrazilo usmiljenje, ji pusti, da se ga dotakne, brez strahu, da bi se omadeževal. »Jezus je svoboden, ker je blizu Bogu, usmiljenemu Očetu. Ta bližina Jezusu daje svobodo,« je dejal papež. Ko vstopi v odnos z grešnico, Jezus naredi konec tistemu stanju osamitve, na katero so jo obsodili farizej in njegovi someščani, ki pa so jo tudi izkoriščali. »Odpuščeni so tvoji grehi!« pravi Jezus ženi, ki sedaj lahko odide v miru. »Gospod je videl iskrenost njene vere in njenega spreobrnjenja, zato pred vsemi pravi: Tvoja vera te je rešila!« je dejal Frančišek in dodal, da imamo na eni strani hinavščino učiteljev postave, na drugi strani pa iskrenost, ponižnost in vero te žene. Vsi mi smo grešniki, a velikokrat pademo v skušnjavo hinavščine in mislimo, da smo boljši od drugih. Namesto da gledamo grehe drugih, naj po papeževih besedah pogledamo svoje grehe, svoje padce, svoje napake, gledamo naj Gospoda. To je »črta zveličanja«: odnos med mano in Gospodom.
Sveti oče je še izpostavil osuplost med gosti v farizejevi hiši. »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« se sprašujejo. Jezus jim ne odgovori naravnost. Spreobrnjenje grešnice je na očeh vseh in dokazuje, da je On tisti, ki izžareva moč Božjega usmiljenja, ki je zmožen preoblikovati srce.
Odnos med vero, ljubeznijo in priznanjem grehov
»Žena grešnica nas uči o povezanosti med vero, ljubeznijo in priznanjem,« poudari Frančišek. Odpuščeni so ji bili mnogi grehi in zato zelo ljubi. Tisti pa, ki mu je malo odpuščeno, malo ljubi. Tudi Simon mora priznati, da bolj ljubi tisti, ki je bil je bil najbolj obsojan. »Bog je vse ohranil v isti skrivnosti usmiljenja. In od te ljubezni, ki je vedno prva, se vsi mi učimo ljubiti.« Kakor nas spominja sveti Pavel: »V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. To milost je obilno razlil na nas« (Ef 1,7-8). Kot je pojasnil papež, je izraz milost tukaj sinonim za usmiljenje. Dano nam je v obilnosti, to pomeni onkraj vsakega pričakovanja, saj uresničuje zveličavni Božji načrt za vsakega med nami.
Naj se Kristusova ljubezen razlije v nas
Papež je ob koncu kateheze spodbudil, naj smo hvaležni za dar vere in naj se zahvalimo Gospodu za njegovo tako veliko ljubezen, ki si je ne zaslužimo: »Pustimo, da se Kristusova ljubezen razlije v nas. Iz te ljubezni učenec zajema in na njen postavlja temelj. S to ljubeznijo se vsak lahko hrani. S hvaležno ljubeznijo, ki jo mi razlivamo na svoje brate in sestre, v svoje domove, družine, družbo, se tako vsem sporoča Gospodovo usmiljenje.«
Vir: Radio Vatikan.
