V baziliki sv. Petra je v soboto, 19. novembra, potekal redni javni konzistorij. Med le-tem je papež Frančišek umestil sedemnajst novih kardinalov. Njihova imena je naznanil 9. oktobra. Gre za trinajst kardinalov volivcev in štiri kardinale, ki so presegli starost osemdesetih let in so naziv prejeli zaradi posebnih zaslug pri služenju Cerkvi.
Izvolitev apostolov ni zadržala visoko na gori
Med nagovorom je sveti oče spregovoril o evangeljskem odlomku, ki govori o ljubezni do sovražnikov (Lk 6,27-36). Nekateri so ta odlomek poimenovali »govor na ravnini«. Po tem, ko je imenoval dvanajstere, se je Jezus s svojimi učenci spustil na raven kraj, kjer ga je čakala množica, da bi ga poslušala in bila ozdravljena. Klic apostolov spremlja ta »podati se na pot« naproti ravnini, naproti srečanju z množico, ki je bila »nadlegovana«, kakor pravi evangelij. Izvolitev apostolov torej ni zadržala visoko na gori, na vrhu, ampak jih je povedla v srce množice, postavila jih je med njihove nadloge, na raven njihovega življenja. Na ta način Gospod njim in nam razodene, da se pravi vrh doseže na ravnini. Ravnina nas spomni, da vrh najdemo v nekem pogledu in predvsem v klicu: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«
Ljubite, delajte dobro, blagoslavljajte in molite
To vabilo spremljajo štirje imperativi oz. štiri spodbude, ki jim jih Gospod nameni, da bi njihovo poklicanost oblikoval v konkretnosti, v vsakdanjosti bivanja. Gre za štiri dejanja, ki bodo dala obliko in meso, ki bodo hojo učenca naredila otipljivo. Lahko bi rekli, da so »štiri stopnje mistagogije usmiljenja: ljubite, delajte dobro, blagoslavljajte in molite«. To so štirje vidiki, glede katerih se po papeževih besedah lahko vsi strinjamo, ki se nam zdijo razumni in ki jih tudi zlahka udejanjamo med svojimi prijatelji, osebami, ki so nam bolj ali manj blizu z naklonjenostjo, okusi in navadami.
Problem pa se porodi, ko nam Jezus predstavi naslovljence teh dejanj, in sicer zelo jasno, ne da bi ovinkaril ali uporabil evfemizme: »Ljubite vaše sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo, blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami.«
V srcu Boga ni sovražnikov
To so dejanja, ki niso spontana ob nekom, ki je pred nami kot nasprotnik ali sovražnik. Ob le-teh je naša primarna in nagonska naravnanost, da bi jih diskvalificirali, diskreditirali, prekleli. V mnogih primerih jih poskušamo »demonizirati«, in sicer z namenom, da bi imeli »sveto« opravičilo, da jih odstranimo s poti. A Jezus nam, nasprotno, glede sovražnika, tistega, ki te sovraži, te preklinja ali obrekuje, reče: »Ljubi ga, delaj mu dobro, blagoslovi ga in moli zanj.«
»Smo pred eno izmed značilnosti, ki so najbolj lastne Jezusovemu sporočilu, tam, kjer se skriva njegova moč in njegova skrivnost; od tu izhaja izvir našega veselja, moč našega poslanstva in oznanilo vesele novice. Sovražnik je nekdo, ki ga moram ljubiti. V srcu Boga ni sovražnikov, Bog ima samo otroke. Mi postavljamo zidove, gradimo pregrade in razvrščamo osebe.« Bog pa ima otroke, in sicer zagotovo ne, da bi jih odstranil s poti.
Božja ljubezen ima okus zvestobe
Božja ljubezen ima okus zvestobe osebam, saj je ljubezen, ki izhaja iz globine notranjosti, je materinska in očetovska ljubezen, ki ne zapusti nikogar, četudi se je zmotil. »Naš Oče ne čaka, da bi svet ljubil, ko bomo dobri, ne čaka, da bi nas ljubil, ko bomo manj krivični ali popolni; ljubi nas, ker je izbral, da nas bo ljubil, ljubi nas, ker nam je dal statut otrok.« Ljubil nas je tudi, ko smo bili njegovi sovražniki (glej Rim 5,10). Brezpogojna Očetova ljubezen do vseh je bila in je resnična zahteva po spreobrnjenju našega ubogega srca, ki se nagiba, da bi presojalo, ločevalo, nasprotovalo in obsodilo. »Vedeti, da Bog še naprej ljubi tudi tistega, ki ga zavrača, je neskončen izvir zaupanja in spodbude za poslanstvo. Nobena umazana dlan ne more preprečiti, da bi Bog v to dlan položil Življenje, ki nam ga želi podariti.«
Kako hitro nekdo pridobi status sovražnika
Papež Frančišek je nadaljeval, da je naša doba zaznamovana z velikimi problematikami in vprašanji v svetovnem merilu. Gremo skozi čas, v katerem v naših družbah kot epidemiji vzhajata polarizacija in izključevanje, kakor edini možni način za reševanje konfliktov. Vidimo na primer, kako hitro nekdo, ki je poleg nas, ne le da ima status neznanca, imigranta ali begunca, ampak postane tudi grožnja in tako pridobi status sovražnika. Sovražnik, ker prihaja iz daljne dežele ali ker ima drugačne navade. Sovražnik zaradi barve kože, jezika ali družbenega položaja. Sovražnik, ker razmišlja drugače, ker je njegova vera drugačna.
Epidemija sovraštva
Ne da bi se tega zavedli, se ta logika umesti v naš način življenja, delovanja in napredovanja. Vse in vsi začenjajo imeti priokus sovraštva. Počasi se razlike preoblikujejo v simptome sovražnosti, grožnje in nasilja. »Koliko ran se razširi zaradi te epidemije sovraštva in nasilja, ki se vtisne v meso mnogih, ki nimajo glasu, ker je njihov krik oslabel in je pretvorjen v molk zaradi te patologije brezbrižnosti! Koliko situacij negotovosti in trpljenja je zasejanih preko tega naraščanja sovraštva med narodi, med nami!« Da, med nami, v naših skupnostih, župniščih, med našimi srečanji. Virus polarizacije in sovraštva prežema naše načine mišljenja, čutenja in delovanja. »Nismo imuni na to in biti moramo pozorni, da ta drža ne bi zasedla našega srca, kajti bilo bi v nasprotju z bogastvom in vesoljnostjo Cerkve, ki se ju v tem kardinalskem zboru lahko dotaknemo z roko. Prihajamo iz daljnih dežel, imamo različne navade, barvo kože, jezike in družbene položaje; razmišljamo na različne načine in tudi vero obhajamo z različnimi obredi. A nič od tega nas ne naredi za sovražnike, nasprotno, je med našimi največjimi bogastvi.«
Jezus ne preneha »spuščati se z gore«, ne preneha želeti, da bi nas vključil v križišče naše zgodovine in bi oznanjali evangelij usmiljenja. Jezus nas še naprej kliče in nas pošilja na ravnino naših narodov, še naprej nas vabi, da bi svoja življenja podarili za podpiranje upanja ljudi, kot znamenja sprave. Kot Cerkev smo še naprej povabljeni, da bi odprli naše oči in pogledali rane številnih bratov in sester, ki jim je bilo odvzeto njihovo dostojanstvo.
Pot naproti nebesom se začenja na ravnini
»Dragi brat, novi kardinal, pot naproti nebesom se začenja na ravnini, v vsakdanjosti razlomljenega in podeljenega življenja, uporabljenega in podarjenega življenja. V vsakdanjem in tihem podarjanju tistega, kar smo. Naš vrh je ta kvaliteta ljubezni; naš cilj in težnja sta prizadevanje skupaj z Božjim ljudstvom preoblikovati se na ravnini življenja v osebe, sposobne odpuščanja in sprave.« Dragi brat – tako je sveti oče zaključil – danes si naprošen, da bi v svojem srcu in v srcu Cerkve negoval to povabilo, da bi bil usmiljen kakor Oče, vedoč da, »če naj nas kaj navdaja s sveto skrbjo in vznemirja našo vest, tedaj je to dejstvo, da mnogi naši bratje in sestre živijo brez moči, luči in tolažbe prijateljstva z Jezusom Kristusom, brez skupnosti vernikov, ki jih sprejme, brez obzorja smisla in življenja« (EG 49).
Novi kardinali obiskali zaslužnega papeža Benedikta XVI.
Novim kardinalom je sveti oče med obredom izročil rdeči kardinalski biret in prstan ter jim dodelil naslovne cerkve ali diakonije. Oni pa so njemu oz. njegovim naslednikom obljubili zvestobo in pokorščino. Enemu izmed njih, 87-letnemu Sebastianu Kotu Khoaraiu iz Lesota, ki se zaradi zdravstvenih težav konzistorija v Vatikanu danes ni mogel udeležiti, bo biret izročen v prihodnjih dneh. Le-ta predstavlja razpoložljivost preliti kri za rast krščanske vere in miru.
Novi kardinali so po sklepu konzistorija skupaj s svetim očetom obiskali zaslužnega papeža Benedikta XVI. Jutri, ko se bo zaključil jubilej usmiljenja in se bodo zaprla sveta vrata vatikanske bazilike, pa bodo s papežem somaševali.
Kardinalski zbor po novem šteje 228 članov. Med njimi je 121 volivcev in 107 kardinalov, ki v primeru konklava ne morejo voliti novega papeža.
