»Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, ki nas tolaži v vsaki naši stiski, da bi tudi mi mogli tolažiti tiste, ki so v katerikoli stiski, s tolažbo, s katero nas same tolaži Bog.« (1 Kor 1,3-4) S temi besedami apostola Pavla se začenja pismo papeža Frančiška, naslovljeno na kristjane na Bližnjem vzhodu v teh zadnjih dneh pred božičem.
To trpljenje vpije k Bogu
Bridkosti in stisk v nedavni preteklosti na Bližnjem vzhodu žal ni manjkalo, piše sveti oče. V zadnjih mesecih so se še poostrile zlasti zaradi ravnanja teroristične organizacije, ki izvaja vse vrste »zlorab, nevrednih človeka«. Papež posebej omenja tiste, ki so jih slednji kruto izgnali iz njihove dežele. Na tem mestu v pismu poleg kristjanov omenja tudi še druge verske in etnične skupine, ki trpijo zaradi preganjanja in posledic sporov. Piše, da dnevno spremlja »ogromno trpljenje mnogih oseb« na Bližnjem vzhodu. »To trpljenje vpije k Bogu in nas vse poziva k angažmaju, v molitvi in vseh oblikah iniciativ. Vsem želim izraziti bližino in solidarnost, svojo in Cerkve, ter ponuditi besedo tolažbe in upanja,« tako piše papež Frančišek.
Naša tolažba in naše upanje je Kristus
»Dragi bratje in sestre, ki pogumno pričujete za Jezusa v vaši deželi, blagoslovljeni od Gospoda, naša tolažba in naše upanje je Kristus sam. Zato vas spodbujam, da ostanete navezani Nanj, kot mladike na trto, prepričani, da vas ne stiska, ne nadloga, ne preganjanje ne morejo ločiti od Njega (glej Rim 8,35). Naj ta preizkušnja, ki jo prestajate, utrdi vero in zvestobo vseh vas!« Nadalje papež kristjanom na Bližnjem vzhodu predlaga zgled prve skupnosti v Jeruzalemu in način, kako so živeli bratsko občestvo. Edinost je v težkih trenutkih še bolj potrebna. Razmere, v katerih bivajo, jih pozivajo k svetosti življenja. Občestvo, živeto med njimi v bratstvu in preprostosti sredi sovražnosti in sporov, je »znamenje Božjega kraljestva«.
Vaša prisotnost je dragocena za Bližnji vzhod
Papež Frančišek izraža zadovoljstvo zaradi dobrih odnosov in sodelovanja med patriarhi vzhodnih katoliških in pravoslavnih Cerkva, ter tudi med samimi verniki. To je »ekumenizem krvi, ki zahteva zaupljivo izročitev delovanju Svetega Duha«. »Vaša prisotnost je dragocena za Bližnji vzhod,« še beremo v pismu. »Ste majhna čreda, a imate veliko odgovornost v deželi, kjer se je rodilo in se razširilo krščanstvo. Ste kot kvas v množici.«
Dialog – ni druge poti
Kristjani so največje bogastvo v tisti regiji, zato se jim papež v pismu zahvaljuje za njihovo vztrajanje. Tudi njihovo prizadevanje za sodelovanje z osebami drugih verstev, judi ali muslimani, je znamenje Božjega kraljestva. »Medverski dialog je toliko bolj nujen, kolikor težja je situacija. Ni druge poti. Dialog, utemeljen na drži odprtosti, v resnici in ljubezni, je tudi najboljši protistrup za skušnjavo verskega fundamentalizma, ki je grožnja za vernike vseh verstev. Istočasno pa je dialog služenje pravičnosti ter nujen pogoj za tako zelo zaželen mir.« Kristjani, ki živijo v večinsko muslimanskem okolju, lahko le-tem pomagajo predstaviti bolj avtentično podobo islama. Tega si želijo tudi mnogi muslimani, ki ponavljajo, da je islam religija miru, da se lahko ujema s spoštovanjem človekovih pravic in je naklonjen sobivanju vseh. »Poklicani ste biti ustvarjalci miru, sprave in razvoja,« nadalje spodbuja kristjane na Bližnjem vzhodu papež, »pospeševati dialog, graditi mostove v skladu z duhom blagrov, oznanjati evangelij miru, biti odprti za sodelovanje z vsemi narodnimi in mednarodnimi oblastmi.«
Papeževa spodbuda posvečenim osebam, mladim, ostarelim in drugim
V drugem delu pisma papež Frančišek posebej izraža spoštovanje in hvaležnost patriarhom, škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam. Dragocene so navzočnost in dejavnosti tistih, ki so se povsem posvetili Gospodu in mu služijo v bratih. Pomembna je prisotnost pastirjev poleg njihove črede. Nato papež očetovski objem pošilja mladim in pravi, da moli za njihovo vero, človeško in krščansko rast ter da bi se lahko uresničili njihovi najboljši načrti. Ostarelim Frančišek zagotavlja, da so spomin svojih ljudstev, in jim želi, da bi bil ta spomin seme rasti novih generacij. Zatem opogumlja vse, ki delujejo na področjih dobrodelnosti in vzgoje. Preko svojega delovanja nudijo najbolj veljavno podporo družbenemu življenju in prispevajo k miru, katerega je tista »regija lačna tako kot kruha«, h kulturi srečanja, spoštovanju dostojanstva osebe in absolutni vrednosti vsakega človeškega bitja.
Koliko časa še bo moral Bližnji vzhod trpeti?
»Četudi malo številčni, ste protagonisti življenja Cerkve v državah, kjer živite. Celotna Cerkev vam je blizu in vas podpira, z veliko naklonjenostjo in spoštovanjem do vaših skupnosti in vašega poslanstva,« tako zatrjuje papež v pismu. Zatem se ponovno obrača na mednarodno skupnost: da bi spodbujala mir preko pogajanj in diplomatskega dela, da bi si prizadevala zajeziti nasilje, da bi odločno obsodila trgovino z orožjem. Papeževo pismo se sklene z besedami: »Koliko časa še bo moral Bližnji vzhod trpeti zaradi pomanjkanja miru? Ne smemo se sprijazniti s spori, kot da sprememba ne bi bila mogoča!«
