Papež na cvetno nedeljo: Razpelo je »Božja stolica«

Na cvetno nedeljo je papež Frančišek daroval sveto mašo na Trgu sv. Petra. Začela se je s procesijo, pred katero je blagoslovil palme in oljčne vejice. Z njimi smo naredili za naše tisto navdušenje, s katerim je množica v Jeruzalemu sprejela Jezusa: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu« (glej Lk 19,38). Z njimi smo izrazili hvalo in veselje, željo, da bi sprejeli Jezusa. S to razlago je papež Frančišek začel homilijo.

Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem

Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem. Želi si vstopiti v naša mesta in v naša življenja: »Tako kakor je storil v evangeliju, jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja 'v Gospodovem imenu': z močjo njegove božanske ljubezni odpušča naše grehe in nas spravi z Očetom in nami samimi.« Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Ko mu farizeji rečejo, naj utiša otroke in druge, ki mu vzklikajo, jim odgovori: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40). Nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega veselja, našega resničnega veselja, ki ostane in da mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu in žalosti.

Izpraznil in ponižal je sam sebe

Toda današnja liturgija nas uči, da nas Gospod ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel v drugem berilu pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: »izprazniti« in »ponižati« sam sebe (glej Flp 2,7-8). Ta dva glagola nam povesta, do kakšne skrajnosti je prispela Božja ljubezen do nas. Jezus je »sam sebe izpraznil«: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, grešniki. On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je živel v podobi služabnika; ne kakor kralj, ne kakor knez, ampak kakor služabnik. Torej se je ponižal. In za brezno njegovega ponižanja, katerega nam kaže veliki teden, se zdi, da nima dna.

Z zgledom nam je pokazal

Prvo dejanje te ljubezni »do konca« (Jn 13,1) je umivanje nog. »Gospod in Učitelj« (Jn 13,14) se poniža vse do nog učencev, kar so delali samo služabniki: »Z zgledom nam je pokazal, da potrebujemo, da nas doseže njegova ljubezen, da se skloni do nas; ne moremo brez tega, ne moremo ljubiti, ne da bi prej On ljubil nas, ne da bi izkusili njegovo presenetljivo nežnost in ne da bi sprejeli, da je resnična ljubezen v konkretnem služenju.«

Jezusov pasijon: skrivnost zla je kot brezno, a resničnost Ljubezni je brezkončna

Toda to je samo začetek. Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom s strani učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, žalitvami in pljunki je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bičanje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivičnež. Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih, na toliko beguncev. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti moli in se izroči: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Ko visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo, naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega ter nepremagljivega boga. »Toda Jezus prav tukaj, na vrhunca izničenja, razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. Če je skrivnost zla kot brezno, je resničnost Ljubezni, ki ga je prečkala, brezkončna. Prispela je vse do groba in podzemlja, prevzela vso našo bolečino, da bi jo odrešila, prinesla luč v temo, življenje v smrt, ljubezen v sovraštvo.«

Razpelo je »Božja stolica«

Božji način delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen. Za nas se je izničil, medtem ko se nam zdi težko že le malo pozabiti sami nase. Prihaja, da bi nas rešil. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot služenja, pot darovanja, pozabljanja sami nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo na razpelo, ki je »Božja stolica«. Ta teden vas vabim, da se večktat ustavite pred to »Božjo stolico«. In sicer, da bi se naučili ponižne ljubezni, ki rešuje in daje življenje; da bi se odpovedali sebičnosti, iskanju oblasti in slave. »Jezus nas s svojim ponižanjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu, prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izničenja za nas; in tako, v tihoti, kontemplirajmo skrivnost tega tedna.«

Vir: Radio Vatikan.