V ponedeljek, 11. septembra 2017, je kot sklepno dejanje papeževega potovanja v Kolumbiji ter vrhunec zadnjega dneva bila sveta maša, ki jo je sveti oče daroval v pomorski bazi pristanišča Contecar v Cartageni.

Ob tej priložnosti so bile na prizorišču navzoče tudi relikvije sv. Petra Klaverja in sv. Marije Bernarde Bütler. V homiliji je prebrani evangeljski odlomek povezal s situacijo v Kolumbiji v luči odpuščanja, svarjenja, skupnosti ter molitve.

Cartagena, sedež človekovih pravic v Kolumbiji; zapuščina Petra Klaverja
V tem mestu, ki so ga poimenovali »herojsko« zaradi njegove neomajnosti pri varovanju pridobljene svobode pred 200 leti, darujem zadnjo evharistijo med tem potovanjem v Kolumbiji. Poleg tega je Cartagena v Kolumbiji sedež človekovih pravic, saj je tukajšnje ljudstvo ponosno na to, da se je »zahvaljujoč skupini misijonarjev, ki so jo sestavljali duhovniki jezuiti Peter Klaver, Alonso de Sandoval in brat Nicolás González, skupaj z mnogimi sinovi mesta Cartagena, v 17. stoletju porodila skrb za to, da bi olajšali položaj zatiranih v tistem obdobju, predvsem sužnjev, za katere so zahtevali spoštovanje in svobodo.« (Kolumbijski kongres, 1985, zakon 95, člen 1)

Božja beseda nam govori o odpuščanju, svarjenju, skupnosti, molitvi
Tukaj, v bližini svetišča sv. Petra Klaverja, kjer poteka nenehno in sistematično preverjanje, premišljevanje, spremljanje napredka ter veljave človekovih pravic v Kolumbiji, nam Božja beseda govori o odpuščanju, svarjenju, skupnosti in molitvi.

Žrtev odgovorna, da se tisti, ki ji je storil zlo, ne bi izgubil
V četrtem govoru Matejevega evangelija Jezus govori nam, ki smo se odločili staviti na skupnost, ki cenimo skupno življenje in sanjamo načrt, ki bo vključeval vse. Odlomek, ki je pred evangelijem, ki smo ga slišali danes, govori o dobrem pastirju, ki pusti devetindevetdeset ovc zato, da gre iskat izgubljeno; in ta vonjava odišavi ves govor: nihče ni tako izgubljen, da ne bi zaslužil naše pozornosti, naše bližine in našega odpuščanja. S tega vidika se torej razume, da napaka, greh, ki ga je nekdo storil, sprašuje vse, vendar pa zadeva predvsem žrtev bratovega greha; ona je poklicana prevzeti pobudo za to, da se tisti, ki ji je storil zlo, ne bi izgubil.

V Kolumbiji ni bil dovolj pogovor, vključiti so se morali tudi drugi akterji
V teh dneh sem slišal mnoga pričevanja oseb, ki so prišle naproti tistim, ki so jim storili hudo. Na njihovih telesih sem videl strašne rane; nepopravljive izgube, zaradi katerih še vedno jokajo; in kljub temu so te osebe šle in naredile prvi korak na poti, ki je bila drugačna od že prehojenih poti. Kolumbija že desetletja išče mir in kakor uči Jezus, ni bilo dovolj, da sta se obe strani približali, se pogovarjali; potrebno je bilo, da so se v ta dialog popravljanja grehov vključili tudi mnogi drugi akterji. »Če te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva,« (Mt 18,16) nam pravi Gospod v evangeliju.

Jezus najde rešitev na storjeno zlo v osebnem srečanju med stranema
Naučili smo se, da te poti mirovnega posredovanja, prevlade razuma nad maščevanjem, tenkočutnega soglasja med politiko in pravom, ne morejo spremeniti poti ljudi. Ni dovolj načrt predpisov in institucionalnih dogovorov med političnimi ali ekonomskimi skupinami dobre volje. Jezus najde rešitev za storjeno zlo v osebnem srečanju med vpletenimi. Poleg tega je vedno dragoceno v naše mirovne procese vključevati izkušnjo področij, ki so pogosto postala nevidna, saj so bile prav skupnosti tiste, ki so zakrile procese kolektivnega spomina. »Poglavitni začetnik in zgodovinski nosilec tega dogajanja so ljudje in njihove kulture, ne pa en sam razred, manjšina, skupina, elita. Ne potrebujemo načrtov maloštevilnih za maloštevilne, ali razsvetljene oziroma namestniške manjšine, ki govori v imenu vseh. Gre za sporazum za sožitje, za družbeni in kulturni dogovor.« (Veselje evangelija, 239)

Na kulturo smrti in nasilja odgovorimo s kulturo življenja in srečanja
Mi lahko veliko prispevamo k temu novemu koraku, ki ga želi narediti Kolumbija. Jezus nam kaže, da se ta pot ponovnega vključevanja v družbo začne s pogovorom v dvoje. Nič ne bo moglo nadomestiti tega popravljalnega srečanja; noben skupinski proces nas ne bo razrešil izziva, da bi se srečali, drugemu pojasnili, odpustili. Globoke rane zgodovine nujno zahtevajo pravosodne instance, kjer žrtve lahko spoznajo resnico, kjer je škoda primerno povrnjena in kjer se ukrepa jasno, da bi tako preprečili, da bi se tovrstni zločini ponovili. Vendar pa nas vse to pušča še na pragu krščanskih zahtev. Od nas se zahteva, da začnemo »od spodaj« ustvarjati kulturno spremembo: na kulturo smrti, nasilja odgovorimo s kulturo življenja, srečanja. Tako je zapisal že vaš pisatelj, ki ga vsi čutijo blizu: »Te kulturne katastrofe se ne more popraviti ne s svincem, ne z denarjem, ampak z vzgojo za mir, ki bo zgrajen z ljubeznijo na razvalinah požganega mesta, v katerem zgodaj vstajamo, da bi še naprej pobijali drug drugega ... upravičena revolucija miru, ki bo usmerila k življenju neizmerno ustvarjalno energijo, ki smo jo skoraj dve stoletji uporabljali za to, da smo se uničili, in ki bo ponovno izbojevala ter povzdignila prevlado domišljije.« (Gabriel García Marquez, Sporočilo o miru, 1998)

Kolikokrat se procesi nasilja »normalizirajo«, ne da bi se naš glas dvignil!
Koliko smo si prizadevali za srečanje, za mir? Koliko smo opustili, ko smo dopustili, da se je barbarstvo učlovečilo v življenju našega ljudstva? Jezus nam pravi, naj se soočimo s tistimi načini vedenja, s tistimi načini življenja, ki škodijo družbenemu telesu, ki uničujejo skupnost. Kolikokrat se procesi nasilja, socialnega izključevanja »normalizirajo«, ne da bi se naš glas dvignil in ne da bi naše roke preroško obsojale! Ob sv. Petru Klaverju je bilo na tisoče kristjanov, mnogi izmed njih so bili posvečeni ... le peščica ljudi je začela s proti-kulturnim tokom srečanja.

Sv. Peter Klaver: povprečne umske sposobnosi, genij v živetju evangelija
Sv. Peter Klaver je znal povrniti dostojanstvo in upanje na sto tisočem črncem in sužnjem, ki so prihajali v popolnoma nečloveških pogojih, popolnoma prestrašeni, brez vsakršnega upanja. Ni imel slovitih akademskih naslovov; trdilo se je celo, da je imel »povprečne« umske sposobnosti; vendar pa je bil genij v tem, da je v polnosti živel evangelij, da se je srečeval s tistimi, ki so jih drugi imeli za škart. Stoletja kasneje je stopinjam tega misijonarja in apostola Družbe Jezusove sledila tudi sv. Maria Bernarda Bütler, ki je posvetila svoje življenje služenju ubogim in odrinjenim na rob v tem istem mestu, v Kartageni.[1]

V medsebojnem srečanju na novo ustvarjamo življenje
V medsebojnem srečanju ponovno odkrijemo svoje pravice, na novo ustvarjamo življenje, da bi ponovno postalo pristno človeško. »Skupni dom vseh ljudi mora še naprej stati na pravilnem razumevanju univerzalnega bratstva in na spoštovanju svetosti vsakega človeškega življenja, vsakega moškega in vsake ženske; revežev, ostarelih, otrok, bolnih, nerojenih, brezposelnih, zavrženih, tistih, ki se jih obsodi kot škart, ker se jih ima zgolj za številke te ali one statistike. Skupni dom vseh ljudi se mora zgraditi tudi na razumevanju določene svetosti ustvarjene narave.« (Govor Združenim narodom, 25. september 2015)

Grehi, ki ranijo sožitje in skupnost
Tudi Jezus nam pokaže možnost, da se drugi zapre, da se ne želi spremeniti, da vztraja v svojem zlu. Ne moremo zanikati, da obstajajo osebe, ki vztrajajo v grehih, ki ranijo sožitje in skupnost: »Mislim tudi na žalostno dramo zlorabe drog, ki žanje dobičke z zaničevanjem moralnih in civilnih zakonov. Mislim na opustošenje naravnih virov in rastoče onesnaževanje ter tragedijo izkoriščanja dela. Mislim tudi na nedopustno trgovanje z denarjem in na finančne špekulacije, ki se pogosto izkažejo tako grabežljive kot škodljive za celotne ekonomske in socialne sisteme, ker porinejo milijone mož in žena v revščino. Mislim na prostitucijo, ki vsak dan kosi nedolžne žrtve, zlasti mlade in jih oropa prihodnosti. Mislim na gnusobo trgovine z ljudmi, na zločine in zlorabe mladoletnikov, grozo suženjstva, ki je še prisotno v številnih delih sveta, ter pogosto prezrto tragedijo migrantov, ki so dostikrat žrtve sramotne in nezakonite manipulacije,« (Poslanica za Svetovni dan miru 2014) ter celo na pacifistično »sterilno legalnost«, ki ji ni mar za meso brata, za meso Kristusa. Tudi zato moramo biti pripravljeni in trdno vztrajati na načelih pravičnosti, ki ničesar ne vzamejo dejavni ljubezni. Ni mogoče sobivati v miru ne da bi imeli opraviti s tem, kar pohujšuje življenje in ga ogroža. Pri tem se spomnimo vseh tistih, ki so pogumno in neutrudno delali – ter so pri tem celo izgubili življenje – za zaščito in varovanje pravic človeške osebe in njenega dostojanstva. Kakor od njih, tudi od nas zgodovina zahteva, da se odločno zavzamemo za zaščito človekovih pravic, tukaj, v Cartageni, kraju, ki ste ga izbrali za narodni sedež njihovega varovanja.

Molimo, da bi udejanjili geslo tega obiska: »Naredimo prvi korak!«
Nazadnje nam Jezus pravi, naj molimo skupaj; naj bo naša molitev simfonična, z osebnimi toni, različnimi poudarki, ki pa naj se soglasno dvigne v en sam krik. Prepričan sem, da danes molimo skupaj za rešitev tistih, ki so bili v zmoti, in ne za njihovo uničenje; za pravičnost in ne za maščevanje, za prenovo v resnici in ne v pozabi. Molimo, da bi udejanjili geslo tega obiska: »Naredimo prvi korak!« in da bi bil ta prvi korak v skupni smeri.

Le če bomo razvezali vozle nasilja, bomo razpletli zapletene klobčiče spopadov
»Narediti prvi korak« pomeni predvsem iti naproti drugim s Kristusom, Gospodom. In On vedno od nas zahteva, naj naredimo odločen in varen korak k bratom; naj si ne domišljamo, da nam je odpuščeno brez da odpustimo, da smo ljubljeni brez da ljubimo. Če Kolumbija želi trden in trajen mir, mora nujno narediti korak v tej smeri, ki je smer skupnega dobrega, nepristranskosti, pravičnosti, spoštovanja človeške narave in njenih potreb.

Mir potrebno graditi ne z jezikom, ampak z rokami in dejanji
Le če bomo pomagali razvezati vozle nasilja, bomo razpletli zapletene klobčiče spopadov: povabljeni smo narediti korak srečanja z brati, imeti pogum za svarilo, ki ne želi izključiti, ampak vključiti; povabljeni smo biti, z dejavno ljubeznijo, trdni v tem, o čemer se ne da pogajti; skratka, potrebno je graditi mir; tako, da »ne govorimo z jezikom, ampak z rokami in dejanji,« (Peter Klaver) ter skupaj dvignemo oči v nebo: On more razvezati tisto, kar se nam zdi nemogoče; On je obljubil, da nas bo spremljal do konca časov, On ne bo pustil nerodovitnega tako velikega truda.

[1] Tudi ona je imela inteligenco dejavne ljubezni in je znala najti Boga v bližnjem; nikogar izmed njiju niso krivice in težave ohromile. Saj »Če nastopi spor, nekateri samo opazujejo in nadaljujejo, kakor da se ne bi nič zgodilo. Drugi se tako zapletejo v spor, da postanejo njegovi ujetniki, izgubijo svoje obzorje, svojo zbeganost in nezadovoljstvo prenašajo na institucije. S tem je edinost nemogoča. Obstaja pa še tretja možnost, ki je najboljša pot za soočenje s sporom. To je pripravljenost spoprijeti se z njim, ga rešiti in napraviti za izhodišče novega procesa.« (Veselje evangelija, 227)

Vir: RADIO VATIKAN