Osrednji dogodek papeževega obiska Assisija je bila molitev za mir, ki se je začela ob 16.00 na različnih krajih. Ekumenska molitev kristjanov je potekala v spodnji cerkvi bazilike svetega Frančiška. Papež se je pred tem posamično srečal z ekumenskim patriarhom Bartolomejem, patriarhom Efremom II., anglinkanskim nadškofom Justinom Welbyjem, predstavnikom muslimanov Dinom Syamsuddinom, rabinom Davidom Rosenom ter poljskim sociologom in filozofom Zygmutom Baumanom.
Med molitvijo je sveti oče imel tudi meditacijo. Premišljeval je o Jezusovi žeji po ljubezni. V njegovih besedah »Žejen sem« slišimo krik trpečih današnjega časa. Kristjani smo poklicani odgovoriti nanj z ljubeznijo. »Mi, Kristusovi učenci, smo poklicani biti 'drevesa življenja', ki vpijajo onesnaženost z brezbrižnostjo in svetu vračajo kisik ljubezni,« je dejal papež. Med molitvijo so bile naštete države, kjer je vojna. Za vsako od njih je bila prižgana sveča.
Meditacija papeža Frančiška
Pred križanim Jezusom tudi za nas odmevajo njegove besede: »Žejen sem« (Jn 19,28). Žeja, še bolj od lakote, je osnovna potreba človeškega bitja, a predstavlja tudi skrajno revščino. Motrimo tako skrivnost Boga Najvišjega, ki je po usmiljenju postal ubog med ljudmi.
Po čem žeja Gospoda? Seveda po vodi, za življenje bistvenem elementu. Predvsem pa ga žeja po ljubezni, nič manj bistvenem elementu za življenje. Žeja ga, da bi nam podaril živo vodo svoje ljubezni, a da bi tudi prejel našo ljubezen. Prerok Jeremija je izrazil zadovoljstvo Boga nad našo ljubeznijo: »Tebi v prid se spominjam predanosti tvoje mladosti, ljubezni tvoje zaročne dobe« (Jer 2,2). Glas pa je dal tudi božjemu trpljenju, kadar je človek, nehvaležen, zapustil ljubezen, kadar - zdi se, da tudi danes pravi Gospod – »zapustili so mene, studenec žive vode, in si skopali kapníce, razpokane kapníce, ki ne držijo vode« (Jer 2,13). To je drama »otopelega srca«, nepovrnjene ljubezni, drama, ki se ponavlja v evangeliju, kadar na Jezusovo žejo človek odgovori s kisom, ki je pokvarjeno vino. Kakor je preroško tožil psalmist: »V moji žeji so me napajali s kisom« (Ps 69,22).
»Ljubezen ni ljubljena«: po nekaterih pripovedih je bila to tista stvarnost, ki je vznemirjala svetega Frančiška Asiškega. On se iz ljubezni do trpečega Gospoda ni sramoval na glas jokati in tožiti. To isto stvarnost moramo imeti v srcu, ko premišljujemo križanega Boga, žejnega ljubezni. Mati Terezija iz Kalkute je želela, da je v kapeli vsake njene skupnosti blizu križa napisano »Žejen sem«. Gasiti žejo Jezusove ljubezni na križu s služenjem najrevnejšim med revnimi je bil njen odgovor. Gospod se namreč odžeja z našo sočutno ljubeznijo, potolažen je, kadar se v njegovem imenu sklonimo nad revščinami drugih. Na sodni dan bo »blagoslovljene« imenoval tiste, ki so dali piti žejnemu, ki so ponudili konkretno ljubezen tistemu, ki je bil v stiski. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Jezusove besede nas pozivajo, zahtevajo sprejemanje v srcu in odgovor z življenjem. V njegovem »Žejen sem« lahko slišimo glas trpečih, skriti krik nedolžnih malih, ki se jim zakriva luč tega sveta, žalostna prošnja ubogih in najbolj potrebnih miru. Za mir rotijo žrtve vojn, ki onesnažujejo narode s sovraštvom in zemljo z orožjem; za mir rotijo naši bratje in sestre, ki živijo pod nevarnostjo bombardiranj ali so prisiljeni zapustiti domove in se podati proti neznanemu brez vsake stvari. Vsi ti so bratje in sestre Križanega, mali njegovega kraljestva, ranjeni in ožgani udje njegovega mesa. Žejni so. A pogosto se jim daje, kakor Jezusu, grenak kis zavračanja. Kdo jih posluša? Koga skrbi, da bi se jim odgovorilo? Prevečkrat naletijo na oglušujočo tišino brezbrižnosti, na egoizem naveličanega, na hlad tistega, ki zaduši njihov krik po pomoči s preprostim preklopom televizijskega kanala.
Pred križanim Kristusom, »Božjo močjo in modrostjo« (1 Kor 1,24), smo kristjani poklicani premišljevati skrivnost neljubljene Ljubezni in na svet zlivati usmiljenje. Na križu, drevesu življenja, je zlo bilo spremenjeno v dobro; tudi mi, Kristusovi učenci, smo poklicani biti »drevesa življenja«, ki vpijajo onesnaženost z brezbrižnostjo in svetu vračajo kisik ljubezni. Iz Kristusove strani na križu je pritekla voda, simbol Duha, ki daje življenje (glej Jn 19,34); tako iz nas, njegovih častilcev, izvira sočutje do vseh žejnih danes.
Kakor Marija pod križem, naj nam Gospod podeli, da bomo združeni z Njim in blizu trpečemu. S približevanjem tistim, ki danes živijo kakor križani, in z zajemanjem moči za ljubezen iz Križanega Vstalega bosta še bolj rasla harmonija in občestvo med nami. »Kajti On je naš mir« (Ef 2,14), On, ki je prišel oznanit mir tistim, ki so blizu in ki so daleč (glej Ef 2,17). Naj nas vse varuje v ljubezni in nas zbere v enosti, da bomo postali to, kar je želel: »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
