Kateheza med sredino splošno avdienco je govorila o obljubah, ki jih damo otrokom. Papež Frančišek je izhajal iz evangeljskega odlomka, ki se je bral na začetku avdience in govoril o Jezusovem svarilu pred pohujšanjem, predvsem do najmanjših (Mt 18,7-8.10). »Gorje svetu zaradi pohujšanj!« je papež ponovil Jezusove besede in dodal, da je Jezus realist, ko pravi: »Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje.« Zatem pa je prosil odpuščanja: »Preden začnem katehezo bi vas želel v imenu Cerkve prositi odpuščanja za pohujšanja, ki so se v tem zadnjem času zgodila tako v Rimu kot Vatikanu. Prosim vas za odpuščanje.«

Kaj obljubljamo otrokom?

Premišljevanje o obljubah, ki jih damo otrokom, je po papeževih besedah pomembno. Ne gre za obljube, ki jih naredimo tu in tam, čez dan, da bi otroci bili zadovoljni ali pridni, da bi se bolj potrudili v šoli ali da bi jih odvrnili od neke kaprice. »Govorim o drugih obljubah, o bolj pomembnih obljubah, odločilnih za njihova pričakovanja o življenju, za njihovo zaupanje v ljudi, za njihovo zmožnost razumevanja Božjega imena kot blagoslova,« je pojasnil.

Odrasli smo pripravljeni govoriti o otrocih kot o obljubi življenja. Z lahkoto postanemo tudi ganjeni, ko mladim govorimo, da so naša prihodnost, kar je res. »A včasih se sprašujem, ali smo enako resni z njihovo prihodnostjo, s prihodnostjo otrok in s prihodnostjo mladih!« Po papeževih besedah bi si pogosteje morali postaviti vprašanje: Koliko smo zvesti obljubam, ki jih damo otrokom, ko pridejo na naš svet?

Največja obljuba je ljubezen

Sprejemanje in skrb, bližina in pozornost, zaupanje in upanje so prav tako osnovne obljube, ki jih lahko povzamemo v eno samo: ljubezen. Obljubimo ljubezen, ki se izraža v sprejemanju, skrbi, bližini, pozornosti, zaupanju in upanju; velika obljuba pa je ljubezen. To je najboljši način, da sprejmemo človeško bitje, ki pride na svet. Vsi se je naučimo še predem se je zavedamo. »Ljubezen je obljuba, ki jo moški in ženska dasta vsakemu otroku, od trenutka, ko je spočet v mislih.« Otroci pridejo na svet in pričakujejo, da bodo dobili potrditev te obljube, in to na popoln, zaupen in nezaščiten način. Dovolj jih je opazovati, je dodal Frančišek: »Pri vseh etnijah, v vseh kulturah, v vseh življenjskih pogojih!« Ko se zgodi ravno nasprotno, so otroci ranjeni z neznosnim pohujšanjem, ki je toliko večje, koliko ga ne znajo razrešiti; ne razumejo, kaj se dogaja. »Bog bdi nad to obljubo, od prvega trenutka,« je poudaril in spomnil na Jezusove besede: Angeli otrok odsevajo Božji pogled in Bog nikoli ne izpusti  otrok izpred oči. »Gorje tistim, ki izdajo njihovo zaupanje! Njihova zaupna prepustitev naši obljubi, ki nas obvezuje od prvega trenutka, nas bo sodila.«

Nikoli raniti odnosa med Bogom in otrokom

V nadaljevanju kateheze je sveti oče želel dodati že eno stvar – z velikim spoštovanjem do vseh in z veliko iskrenostjo, kot je sam zatrdil. Otroško »spontano zaupanje v Boga ne bi smelo biti nikoli ranjeno«, še posebej takrat, ko do tega pride zaradi določene domneve, bolj ali manj nezavedne, da Boga zamenjamo. »Nežen in skrivnosten odnos Boga z dušo otrok ne bi smel nikoli biti oskrunjen. Je realen odnos, ki ga Bog želi in ga varuje. Otrok je od rojstva pripravljen, da se čuti ljubljen od Boga. Takoj ko čuti, da je ljubljen, otrok čuti tudi, da je Bog, ki ljubi otroke.«

Podarjava se tebi, da bi te podarila tebi

Pravkar rojeni otroci začnejo skupaj s hrano in nego v dar prejemati potrditev duhovnih lastnosti ljubezni. Dejanja ljubezni pridejo po dodelitvi osebnega imena, govorjenju, pogledih, smehljajih. Tako se naučijo, da je lepota odnosov med ljudmi usmerjena na našo dušo, išče našo svobodo, sprejema drugačnost drugega, ga priznava in spoštuje kot sogovornika. In tu je še drugi čudež, druga obljuba, je povedal papež: »Midva, mama in očka, se podarjava tebi, da bi tebe podarila tebi.« Poudaril je, da je to ljubezen, ki ima iskro Božje ljubezni.

Ko branimo družino, varujemo človeštvo

Papež Frančišek je ob koncu kateheze izpostavil, da samo če gledamo otroke z Jezusovimi očmi, lahko zares razumemo, v kakšnem smislu varujemo človeštvo, ko branimo družino. Zorni kot otrok je zorni kot Božjega Sina. Cerkev sama po krstu daje otrokom velike obljube, s katerimi zavezuje starše in krščansko skupnost. Sklenil je z molitvijo: »Sveta Jezusova Mati, po kateri je Božji Sin prišel k nam, ljubljen in rojen kot otrok, naj Cerkev naredi zmožno slediti pot njene materinskosti in vere. In sveti Jožef, pravičen mož, ki je sprejel, varoval in pogumno počastil Božji blagoslov in obljubo, naj nas vse naredi zmožne in vredne sprejeti Jezusa v vsakem otroku, ki ga Bog pošilja na zemljo.«

Vir: Radio Vatikan.