Frančiškova jutranja homilija 24. oktobra, ki jo je imel med mašo v kapeli Doma svete Marte, je govorila o nevarnosti toge hoje po poti Gospodove postave. Za togostjo se vedno nekaj skriva, skriva se dvojno življenje. Togi ljudje niso svobodni; so sužnji postave. Bog pa nam poklanja svobodo, blagost, dobroto.
Ni lahko hoditi v Gospodovi postavi
V evangeliju beremo, kako Jezus v soboto ozdravi sključeno ženo in s tem naleti na neodobravanje predstojnika shodnice, saj je kršil Gospodovo postavo. »Ni lahko hoditi v Gospodovi postavi,« je dejal papež. »To je milost, za katero moramo prositi.« Jezus predstojniku shodnice pravi, da je hinavec. To besedo velikokrat nameni togim ljudem, ki so pri razumevanju postave imeli togo držo. Niso imeli svobode otrok, bili so »sužnji postave«. A postava ni bila postavljena, da bi iz nas naredila sužnje, ampak da bi nas naredila otroke. Za togostjo je vedno nekaj drugega. Zato Jezus pravi »hinavci«.
Za togostjo je nekaj skrito
»Za togostjo je vedno nekaj, kar je skrito v življenju osebe. Togost ni Božji dar. Blagost – je; dobrota – je; dobrohotnost – je; odpuščanje – je. A togost – ni. Za togostjo je vedno nekaj skritega, v mnogih primerih je skrito dvojno življenje; a tudi neke vrste bolezen.« Po papeževih besedah toge osebe zelo trpijo: ko so iskrene in se tega zavejo, trpijo. »Ker jim ne uspe osvojiti svobode Božjih otrok. Ne vedo, kako hoditi po poti Gospodove postave in niso blaženi. Zelo trpijo. Zdijo se dobri, saj sledijo postavi, a zadaj je nekaj, zaradi česar niso dobri. So slabi, hinavci ali pa bolni. Trpijo.«
Prevzetnost, ki se skriva za 'dobroto'
Papež je spomnil na priliko o izgubljenem sinu, kjer se starejši sin, ki je vedno vse prav delal, razburi pred očetom, ker je mlajšega razvratnega sina, ki se je skesan vrnil domov, z veseljem sprejel. Takšna drža nam daje vpogled v to, kaj je za določeno dobroto. In to je prevzetnost osebe, ki se ima za pravično. »Za tem 'delati dobro', je prevzetnost,« je poudaril sveti oče. Mlajši sin »je vedel, da ima očeta, in je v najtemnejšem trenutku svojega življenje šel k njemu«. Starejši sin pa je »očeta dojemal samo kot gospodarja, nikoli ga ni čutil kot očeta«. Bil je tog človek. Togo je hodil v postavi. Mlajši sin je postavo pustil ob strani in odšel brez nje, šel je proti postavi, a je na neki točki pomislil na očeta, se vrnil domov in prejel odpuščanje. »Ni lahko hoditi v Gospodovi postavi, ne da bi padli v togost,« je pripomnil papež.
Molimo za brate in sestre …
Papež Frančišek je homilijo sklenil z molitvijo: »Prosimo Gospoda, molimo za naše brate in sestre, ki verjamejo, da hoditi v Gospodovi postavi pomeni postati togi. Naj jim Gospod dá začutiti, da je On Oče in da so mu všeč usmiljenje, nežnost, dobrota, blagost, ponižnost. In naj vse nas pouči hoditi v Gospodovi postavi s temi držami.«
