Po obisku Evropskega parlamenta v Strasbourgu je papež Frančišek danes imel govor še v Svetu Evrope. »V tej dvorani je prisotna skoraj vsa Evropa, s svojimi narodi, svojimi jeziki, svojimi kulturnimi in verskimi izrazi, ki predstavljajo bogastvo te celine,« s temi besedami je papež pozdravil zbrane. Takoj zatem je spomnil, da Svet Evrope v tem letu obhaja 65-letnico. Namen ustanovnih očetov je bil, da bi institucija odgovorila na težnjo po edinosti. Njihov načrt je bil »obnoviti Evropo v duhu medsebojnega služenja, ki mora še danes, v svetu, nagnjenem bolj k terjanju kot pa služenju, predstavljati ključ poslanstva Sveta Evrope, in sicer v prid miru, svobode in človekovega dostojanstva«.

Mir: Neprestan proces

Papež Frančišek je nato izpostavil temo miru. Privilegirana pot miru je v drugem ne gledati sovražnika, s katerim se je potrebno bojevati, ampak ga prepoznati kot brata, katerega je treba sprejeti. To pa je »neprestan proces«. Čas je tisto, kar vlada prostorom, jih razsvetljuje in preoblikuje v verigo neprestane rasti. Tega so se zavedali tudi ustanovni očetje Sveta Evrope, zato so si zamislili ta trajni organizem. Papež Pavel VI. je leta 1974 zapisal, da institucije, katerih naloga in zasluga je širiti ter ohranjati mir, svoj cilj dosežejo, če so neprestano dejavne. Potrebna je »nenehna pot humanizacije«. Ne zadostuje mir, ki je ukazan, treba je »težiti k ljubljenemu, svobodnemu, bratskemu miru, osnovanemu na spravi duhov«, kot je še zatrdil Pavel VI.

Da bi dosegli blaginjo miru, je potrebno predvsem »vzgajati za mir«, je zatem poudaril papež Frančišek. Konflikta se res ne sme podcenjevati ali ga prikrivati, a prav tako ne smemo pustiti, da nas zaustavi: »Kadar se ustavimo v konfliktni situaciji, izgubimo občutek za globoko edinost resničnosti, zaustavimo zgodovino in pademo v notranje obrabljenosti ter jalova protislovja.«

»Žal je mir še vedno prepogosto ranjen.« Tudi na evropski celini, ki hrepeni po miru, a vseeno zlahka pade v skušnjave časa. Papež Frančišek je opozoril na nekaj oblik konflikta, ki preizkušajo mir: na verski in mednarodni terorizem, trgovino z orožjem in trgovino z ljudmi. Vendar pa mir ni le preprosta odsotnost vojne, konfliktov in napetosti. »V krščanskem pogledu je mir istočasno Božji dar in sad svobodnega ter razumskega delovanja človeka, katerega namen je iskati skupno dobro v resnici in ljubezni.«

Globoke korenine se hranijo z resnico

Kako torej doseči ambiciozen cilj miru? Pot, ki jo je izbral Svet Evrope, je pot promocije človekovih pravic, s katero je povezan razvoj demokracije in pravne države. Papež Frančišek je zato opozoril na pomen evropskega prispevka in odgovornosti pri kulturnem razvoju človeštva. Navedel je podobo iz poezije italijanskega pesnika Clementeja Rebore. Ta v eni svojih pesmi omenja topol, ki svoje veje izteza proti nebu in jih premika veter, njegovo deblo je trdno in nepremično, globoke korenine pa so pogreznjene v zemlji. Da bi hodili naproti prihodnosti, je razložil papež, potrebujemo preteklost, globoke korenine, ki se hranijo z resnico, in pogum, da se ne skrivamo pred sedanjostjo in njenimi izzivi: »Potrebni so spomin, pogum, zdrava in človeška utopija.« Brez iskanja resnice, ki je življenjski sok vsake družbe, ki želi biti resnično svobodna, človeška in solidarna, vsakdo sam postane merilo samemu sebi. To vodi v globalizacijo ravnodušnosti. Ravnodušen individualizem pa porodi kult preobilice in kulturo odmetavanja.

Nadalje je papež spomnil na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je ena od institucij Sveta Evrope in predstavlja »vest« celine. Ta vest bi morala vedno bolj zoreti, in sicer kot sad težnje proti tistim globokim koreninam, ki predstavljajo temelje, na katerih so se ustanovni očetje odločili zgraditi sodobno Evropo. Skupaj z iskanjem in ohranjanjem korenin pa nas k nenehni ustvarjalnosti zavezujejo tudi aktualni izzivi. In sicer zato, da bi bile korenine rodovitne v sedanjosti in bi bile usmerjene v utopijo prihodnosti. Sveti oče je omenil dva izziva: multipolarnost in transverzalnost.

Izziva Evrope: Multipolarnost in transverzalnost

Evropa je danes multipolarna. Tako kulturno, versko, kot politično. To multipolarnost mora globalizirati »na izviren način«, kar pa s seboj prinaša izziv konstruktivne harmonije. Nalogo si je najlažje predstavljati s pomočjo poliedra, kjer harmonična edinost obenem ohranja posebnosti posameznih delov. Drugi izziv, transverzalnost, je povezan z dialogom. Transverzalna komunikacija predpostavlja izhod iz lastnega političnega, verskega ali kulturnega organizma. »Evropa, ki dialogizira izključno znotraj zaprtih skupin, katerim se pripada, ostane na pol poti; nujen je mladostni duh, ki sprejema izziv transverzalnosti.«

Sodelovanje, osvobojeno ideoloških pogojenosti

Papež Frančišek je v tem okviru pozdravil željo Sveta Evrope, da vlaga v medkulturni dialog, vključno z njegovo versko razsežnostjo. Pri tem je poudaril prispevek krščanstva pri evropskem kulturnem in družbenem razvoju v odnosu med religijo in družbo. Številne in aktualne so teme, kjer katoliška Cerkev – zlasti preko Sveta evropskih škofovskih konferenc – lahko sodeluje s Svetom Evrope in je obogatitev tako lahko vzajemna. Med njimi je etični premislek o človekovih pravicah, zlasti kar zadeva varstvo življenja. Pa tudi vprašanja, kot so sprejemanje migrantov, katerim mora predvsem biti priznano njihovo dostojanstvo; problem dela, skupaj z brezposelnostjo med mladimi in dostojanstvom dela; in varstvo okolja. Sveti oče je glede vsega tega izrazil živo željo po vzpostavitvi novega socialnega in ekonomskega sodelovanja, osvobojenega ideoloških pogojenosti.

Ponovno bi morali vpeljati nekakšno novo »agorà«, kjer bi se vsaka civilna in verska instanca lahko svobodno soočala z drugimi. In to navkljub ločenim okoljem in raznolikosti stališč, izhajajoč zgolj iz želje po resnici in gradnje skupnega dobrega. Kultura se namreč vedno porodi v medsebojnem srečanju, usmerjenem k spodbujanju intelektualnega bogastva in ustvarjalnosti vseh, ki sodelujejo. To pa je, kot je papež Frančišek zaključil, poleg »udejanjanja dobrega, tudi lepota«.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.