»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Cerkvi začenja novo bogoslužno leto, to je nova pot vere Božjega ljudstva. In kot vedno začnemo z adventom.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor v nedeljo, 27. novembra 2016, pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče dejal: »Dragi bratje in sestre, svojo molitev hočem zagotoviti prebivalcem Srednje Amerike, še posebej Kostarike in Nikaragve, ki ju je prizadel orkan, to zadnjo pa tudi močan potres. Molim tudi za prebivalce severne Italije, ki trpijo zaradi poplav… Vsem želim lepo nedeljo in srečno pot skozi advent, da srečamo Gospoda. Naj bo to čas upanja, ko gremo naproti Gospodu, ki nam prihaja naproti. Naj bo čas upanja! Resničnega upanja, utemeljenega na zvestobi Bogu in na naši odgovornosti. In prosim vas, nikar ne pozabite moliti zame. Dobro kosilo in nasvidenje!«
Evangeljski odlomek (prim. Mt 24,37-44) nas uvede v eno najbolj mikavnih tem adventa, to je Gospodov obisk človeštva. Prvi obisk se je zgodil, to vsi vemo z učlovečenjem, Jezusovim rojstvom v betlehemski votlini; drugi se dogaja v sedanjosti, saj nas Gospod vsak dan nenehno obiskuje, hodi ob nas s svojo tolažečo prisotnostjo; in končno bo tudi zadnji obisk, ki ga izpovedujemo vsakič, ko molimo veroizpoved: »In bo spet v slavi prišel sodit žive in mrtve«. Danes nam Gospod govori o tem svojem zadnjem obisku, ki se bo zgodil ob koncu časov in nam pove, kam bo prispela naša pot.
Božja Beseda izpostavi nasprotje med normalnim odvijanjem stvari, torej vsakodnevno rutino, ter nenapovedanim Gospodovim prihodom. Jezus pravi: »Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel« (vv. 38-39). Tako pravi Jezus. Vedno naredi globok vtis na nas, ko pomislimo na ure pred veliko ujmo. Vsi so mirni, počnejo običajne stvari in se ne zavedajo, da se bo njihovo življenje popolnoma spremenilo. Evangelij nas ne želi prestrašiti, temveč odpreti naše obzorje za nadaljnje razsežnosti, še večje, ki po eni strani zmanjša pomen vsakodnevnim stvarem, a jim istočasno da še bolj dragocen in odločilen pomen. Odnos z Bogom, ki nas pride obiskati, osvetli vsako dejanje, vsako stvar v drugačni luči in jim da globlji, simbolni pomen.
Iz takšnega pogleda izhaja tudi povabilo k treznosti, da ne bodo nad nami gospodovale stvari tega sveta, materialne resničnosti, ampak jih bomo mi obvladovali. Če se jim nasprotno pustimo pogojevati in nadvladati, ne bomo mogli zaznati, da je še nekaj veliko bolj pomembnega, torej naše dokončno srečanje z Gospodom. To je pomembno. Vsakodnevne stvari morajo imeti to obzorje in biti usmerjene k temu obzorju, k temu srečanju z Gospodom, ki prihaja zaradi nas. V tistem trenutku, kakor pravi evangelij: »Dva bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen« (v. 40). To je povabilo k budnosti, saj ko ne vemo, kdaj bo prišel, je potrebno, da smo vedno pripravljeni na odhod.
V tem adventnem času smo poklicani razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, ki vsak dan prinaša novosti. Da bomo to lahko storili, pa je potrebno naučiti se, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. Prišel bo in nas uvedel v še lepšo in še večjo razsežnost.
Marija, Devica adventa naj nam pomaga, da se ne bomo imeli za lastnike svojega življenja, in se ne bomo upirali Gospodu, ko bo prišel, da bi ga spremenil, temveč da bomo pripravljeni pustiti se obiskati od Njega, pričakovanega in dragega gosta, četudi preobrne naše načrte.
