Papež Frančišek na rimskem pokopališču Laurentino molil za nerojene otroke

2.11.2018 Rim, Italija Papež Frančišek, Družina, Življenje
Foto: Vatican Media Foto: Vatican Media

V petek, 2. novembra 2018, je papež Frančišek na rimskem pokopališču Laurentino daroval sveto mašo za verne rajne. Ob prihodu na pokopališče se je najprej zaustavil pri t. i. vrtu angelov, kjer so pokopani otroci, ki se niso nikoli rodili, ter pri t. i. polju otrok, kjer so pokopani otroci. V homiliji je sveti oče spregovoril o spominjanju, upanju ter o blagrih kot lučeh, ki nas vodijo na poti življenja.

»Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje. Priklicati v spomin. Spominjati se.«

Danes je dan spomina, ki nas vodi h koreninam
»Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se čutijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam: k mojim koreninam, h koreninam mojega ljudstva.«

Upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila
Sveti oče je v nadaljevanju homilije poudaril, da je danes tudi dan upanja ter spomnil, da je drugo berilo govorilo o tem, kar nas čaka: »Novo nebo, nova zemlja in sveto mesto Jeruzalem, novi, lep … da bi mogli razumeti, kaj nas čaka, smo slišali naslednje besede: "Videl sem ga, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina." Čaka nas lepota. … Spomin in upanje. Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.«

Blagri – luči, ki nas spremljajo, da ne bi zgrešili poti
Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? Kateri je navigator, ki nam ga je dal Bog sam, da ne bi zgrešili poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju. Ti blagri – krotkost, uboštvo v duhu, pravičnost, usmiljenje, čistost srca – so luči, ki nas spremljajo, da ne bi zgrešili poti: to je naša sedanjost.

Spomin – rajni, upanje – evharistija, luči – blagri
Na tem pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

Prošnja za milost spomina, upanja, razumevanja luči na poti
Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni.

 

Vir: Vatican News