Papeževa kateheza med sredino splošno avdienco je bila namenjena priliki o dobrem pastirju, ki si na svoja ramena naloži izgubljeno ovco (glej Lk 15, 1-7). »Ta podoba je od vedno predstavljala Jezusovo skrb za grešnike in Božje usmiljenje, ki nikoli ne pristane na to, da bi se kdo izgubil,« je dejal papež Frančišek in pojasnil, da priliko pripoveduje Jezus in tako pomaga razumeti, da njegova bližina grešnikom ne sme biti v pohujšanje. Nasprotno, v vseh mora izzvati vrsto premišljevanj o tem, kako živimo svojo vero. Na eni strani vidimo grešnike, ki se približujejo Jezusu, na drugi pa učitelje postave in pismouke, ki se od njega zaradi tega obnašanja odmikajo.

Je pametno zapustiti devetindevetdeset ovac zaradi ene same?

V središču prilike so trije liki: pastir, izgubljena ovca in preostala čreda. A dejaven je samo pastir in ne ovce. Edini pravi protagonist je torej pastir, vse je odvisno od njega. V priliko nas uvede vprašanje: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?« Po papeževih besedah gre za paradoks, ob katerem lahko podvomimo v pastirjevo delovanje: Je pametno zapustiti devetindevetdeset ovc zaradi ene same? In to ne na varnem v staji, ampak v puščavi! Po svetopisemskem izročilu je puščava mrtvo območje, kjer je težko najti hrano in vodo, kjer ni zaščite, ampak obstaja nevarnost zveri in razbojnikov. Kaj lahko stori devetindevetdeset nezaščitenih ovac?

Paradoks se nadaljuje: »ko pastir najde ovco, si jo naloži na ramena, gre domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi 'Veselite se z menoj'«. Zdi se torej, da se pastir ne vrne v puščavo k preostali čredi. Zdi se, da je ob toliki osredotočenosti na tisto eno ovco pozabil drugih devetindevetdeset. »A v resnici ni tako,« je pripomnil papež. Jezus nam želi povedati, da se nobena ovca ne sme izgubiti. »Gospod ne pristane niti na to, da bi se izgubila ena sama ovca. Božje delovanje je delovanje tistega, ki gre in išče izgubljene otroke, da bi zatem lahko pripravil gostijo in se z vsemi veselil ob njihovi vrnitvi.«

Bog ne odmetava ljudi

Kot je zatrdil papež, gre za »neukrotljivo željo«: »Niti devetindevetdeset ovac ne more zaustaviti pastirja in ga zadržati zaprtega v staji.« Pastir bi si lahko rekel, če je od devetindevetdesetih izgubljena samo ena, to ni tako velika izguba. Pa vendar gre iskat tisto eno, kajti zanj je vsaka ovca zelo pomembna; in to ravno tista, ki je v največji stiski, najbolj zapuščena, najbolj odvržena – on jo gre iskat. »Usmiljenje do grešnikov je slog, s katerim deluje Bog, in temu usmiljenju je popolnoma zvest. Nič in nihče ga ne more odvrniti od njegove odrešenjske volje,« je dejal papež. Bog ne pozna naše sedanje kulture odmetavanja. Bog nobene osebe ne odvrže, vse ljubi, vse išče … enega po enega. Bog ne pozna izraza 'odmetavanje ljudi', ker je ves ljubezen in usmiljenje.

Pastirja najdemo tam, kjer je izgubljena ovca

»Gospodova čreda je vedno na poti,« je nadaljeval sveti oče. Ne poseduje pastirja, ne more se slepiti, da ga lahko zapre v svoje vzorce in strategije. »Pastirja se bo našlo tam, kjer je izgubljena ovca. Gospoda je torej treba iti iskat tja, kjer nas on hoče srečati, ne kjer mi mislimo, da ga bomo našli!« Na noben drug način se čreda ne more ponovno zbrati, kot da sledi shojeni poti pastirjevega usmiljenja. Medtem ko pastir išče izgubljeno ovco, ostalih devetindevetdeset spodbuja, da sodelujejo pri ponovni združitvi črede. Ne samo ovca, ki jo pastir nese na ramenih, ampak vsa čreda gre za pastirjem do njegove hiše, da bi se veselila s prijatelji in sosedi, je pojasnil papež.

Tudi mi smo poklicani iti iskat izgubljene

Ob koncu kateheze je spodbudil, da bi o tej priliki morali pogosto premišljevati, kajti v krščanski skupnosti vedno nekdo manjka, odšel je in pustil prazno mesto. Včasih nam to jemlje pogum in začnemo verjeti, da gre za neizogibno izgubo, za bolezen brez zdravila. Takrat smo tudi v nevarnosti, da bi se zaprli v stajo, kjer ne bo vonja po ovcah, a bo smrdelo po zatohlem. Kristjani pa, je opozoril Frančišek, ne smemo biti zaprti, saj bomo začeli smrdeti po zaprtih stvareh. Moramo izstopiti in se ne zapirati vase, v svoje male skupnosti in župnije. Po papeževih besedah do tega prihaja takrat, ko manjka »misijonarskega zagona, ki nas vodi v srečanje z drugimi«. Za Jezusa ne obstajajo popolnoma izgubljene ovce, kar moramo dobro razumeti, je poudaril: »Za Boga ni nihče popolnoma izgubljen. Nikoli! Bog te išče vse do zadnjega trenutka.«

Perspektiva je zatorej v celoti dinamična, odprta, spodbudna in kreativna. »Spodbuja nas, da izstopimo in gremo iskat, da se podamo na pot bratstva. Nobena razdalja ne more oddaljiti pastirja, nobena čreda se ne more odpovedati bratu. Najti tistega, ki se je izgubil, je pastirjevo in Božje veselje, a je prav tako veselje vse črede! Vsi mi smo najdene ovce, zbrane z Gospodovim usmiljenjem; poklicani smo, da skupaj z njim zberemo vso čredo!« je sklenil papež Frančišek.

Vir: Radio Vatikan.