»Marija »je rodila prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanje ni bilo prostora« (Lk 2,7). S tem preprostim, a jasnim izrazom nas popelje Luka v srce svete noči: Marija je rodila, dala na svetlo, Marija nam je dala Luč. Preprosta pripoved, da bi se potopili v dogodek, ki je za vselej spremenil našo zgodovino. Vse v tej noči postane vir upanja.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra.

Pojdimo v ozadje nekaterih vrstic. Odlok cesarja je Marijo in Jožefa obvezal, da sta šla na pot. Pustiti sta morala svojo rodbino, svoj dom, svojo deželo in se odpraviti na potovanje, da bi se popisala. To popotovanje nikakor ni bilo udobno niti lahko za mladi par, ki je bil na tem, da dobi otroka: doletela jih je obveza, da zapustijo svojo deželo. V srcu sta bila polna upanja in prihodnosti zaradi otroka, ki je bil na tem, da pride; njuni koraki pa so bili težki zaradi negotovosti in nevarnosti, ki spremljajo tiste, ki morajo zapustiti svoj dom.

Potem pa sta se še soočala z verjetno najtežjo rečjo: prišla sta v Betlehem in izkusila, da je to dežela, ki ju ni pričakovala, dežela, kjer zanju ni bilo prostora.

In prav tam, v tej resničnosti, ki je bila izziv, nam je Marija podarila Emanuela. Božji Sin se je moral roditi v hlevu, ker njegovi niso imeli prostora zanj. »Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). In tam … sredi teme nekega mesta, ki nima prostora za tujca, ki prihaja od daleč, sredi teme mesta, ki je v polnem vrvežu in za katero se zdi, da bi se v tem primeru hotelo zgraditi tako, da drugemu obrne hrbet, prav tam se prižge revolucionarna iskra Božje nežnosti. V Betlehemu se je naredila drobna razpoka za tiste, ki so izgubili deželo, domovino, sanje; celo za tiste, ki so popustili zadušljivosti, ki jo povzroča vase zaprto življenje.

V Jožefovih in Marijinih korakih se skriva toliko korakov. Vidimo sledi celih družin, ki so prisiljene oditi. Vidimo sledove milijonov ljudi, ki se ne odločajo za odhod, ampak so prisiljeni k ločitvi od dragih, in so izgnani iz svojih dežel. V mnogih primerih ta odhod sicer napolnjuje upanje, napolnjuje prihodnost; v mnogih drugih primerih pa ima ta odhod eno samo ime: preživetje. Preživeti dežurne herode, ki jim za vsiljevanje svoje oblasti in množenje bogastva ni noben problem preliti nedolžno kri.

Marija in Jožef, za katera ni bilo prostora, sta prva objela Njega, ki prihaja vsem nam podelit potrdilo o državljanstvu. Njega, ki v svojem uboštvu in majhnosti razkrinkava in razglaša, da sta prava oblast in pristna svoboda tisti, ki počastita in podpirata krhkost najšibkejših.

To noč je Tisti, ki ni imel prostora za rojstvo, oznanjen tistim, ki niso imeli prostora za mizo in na ulicah mesta. Pastirji so prvi naslovljenci tega Veselega oznanila. Zaradi svojega dela so to bili ljudje, ki so morali živeti na robu družbe. Njihov način življenja in kraji, kjer so morali prebivati, so jim onemogočali izpolnjevati vsa obredna določila verskega očiščevanja in so jih zato imeli za nečiste. Njihova koža, njihove obleke, vonj, govorica in izvor so jih izdajali. Vse na njih je zbujalo nezaupanje. To so ljudje, ki se jim je treba na daleč ogniti, ki zbujajo strah; imeli so jih za pogane sredi vernikov, za grešnike sredi pravičnih, tujce med državljani. Njim – poganom, grešnikom in tujcem – angel reče: »Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11).

Glejte, to noč smo povabljeni, da si prav to veselje med seboj podelimo, ga praznujemo in oznanjamo. Veselje, s katerim je Bog v svojem neskončnem usmiljenju objel nas, pogane, grešnike in tujce, in nas dreza, da tudi mi storimo enako.

Vera te noči nas vodi k temu, da prepoznavamo Božjo navzočnost v vseh okoliščinah, kjer se nam zdi, da je odsoten. On pa biva tolikokrat neprepoznan v nadležnem obiskovalcu, ki hodi po naših mestih, po naših četrtih, se vozi z našimi avtobusi, trka na naša vrata.

Prav ta vera nas priganja, da damo prostor novi družbeni iznajdljivosti, da se ne bojimo preizkušati novih oblik odnosov, kjer ni nikomur treba čutiti, da nima prostora na tem svetu. Božič je čas, ko naj spremenimo moč strahu v moč ljubezni, v moč za novo iznajdljivost ljubezni. Ljubezni, ki se ne navadi na krivico, kot da bi bila ta nekaj naravnega, ampak ima pogum, da sredi napetosti in sporov postane »hiša kruha«, dežela gostoljubja. Na to nas je spomnil sv. Janez Pavel II.: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« (Homilija pri maši ob začetku ponitifikata, 22. 10. 1978).

V betlehemskem Detetu nam prihaja naproti Bog, da bi nas naredil za nosilce glavne vloge v življenju, ki nas obdaja. Ponuja se, da bi ga vzeli v naročje, da bi ga dvignili in objeli. Kajti v Njem se ne bojimo vzeti v naročje, dvigniti in objeti žejnega, tujca, golega, bolnika, jetnika (prim. Mt 25,35-36). »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« V tem Otroku nas Bog vabi, da se napolnimo z upanjem. Vabi nas, naj postanemo čuvarji za mnoge, ki so omagali pod težo obupa, ki se rojeva pred tolikimi zaprtimi vrati. V tem Otroku nam Bog daje glavno vlogo v svoji gostoljubnosti.

Ganjeni smo od veselja zaradi tvojega daru, malo betlehemsko Dete, zato te prosimo, naj nas tvoj jok predrami iz naše brezbrižnosti, naj odpre naše oči pred trpečimi. Tvoja nežnost naj prebudi naše čutenje in nam da občutiti, da smo povabljeni, naj te prepoznamo v vseh tistih, ki prihajajo v naša mesta, v naše zgodbe, v naša življenja. Tvoja revolucionarna nežnost naj nas prepriča, da bomo začutili, kako smo povabljeni, da si naložimo upanje in nežnost našega ljudstva.

Prevedel br. Miran Špelič OFM