»Včeraj smo obhajali slovesni praznik Vseh svetih, danes pa nas bogoslužje vabi, da se spomnimo vseh rajnih. Ti dve praznovanji sta med seboj notranje povezani tako, kakor sta veselje in solze povzeta v Jezusu Kristusu, ki je temelj naše vere in našega upanja. Po eni strani se Cerkev, romarica skozi zgodovino, veseli priprošnje svetnikov in blaženih, ki jo podpirajo pri njenem poslanstvu oznanjati evangelij, tako po drugi strani, kakor Jezus, joka s tistimi, ki trpijo zaradi ločitve od ljubljenih oseb in se kakor On in po Njem zahvaljuje Očetu, ki nas je rešil nadvlade greha in smrti.« S temi besedami je papež Frančišek pojasnil pomen prvih dveh dni v mesecu novembru posvečenih vsem svetim ter vernim rajnim, med nedeljskim opoldanskim nagovorom z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

V teh dneh mnogi obiščejo pokopališče, ki v izvirniku pomeni 'kraj počitka' v pričakovanju dokončne obuditve. Jezus sam je razodel, da je smrt telesa kot spanec iz katerega nas On zbudi. S to vero, tudi duhovno, se ustavimo ob grobovih naših dragih, ki so nas imeli radi in so nam delali dobro. Na dan vernih rajnih smo povabljeni spomniti se vseh, tudi tistih, ki se jih nihče ne spominja. Spomnimo se žrtev vojn in nasilja in vseh tistih, ki počivajo v skupnih grobiščih ter mnogih 'malih' tega sveta, ki so potlačeni zaradi lakote in revščine. Spomnimo se bratov in sester, ki so bili ubiti zato, ker so kristjani in tistih, ki so žrtvovali svoje življenje v služenju drugim. Gospodu še posebej izročimo vse tiste, ki so nas zapustili v tem letu.

Izročilo Cerkve od nekdaj spodbuja, da molimo za pokojne, še posebej pa, da darujemo za njih evharistično daritev. Ta je najboljša duhovna pomoč, ki jo mi lahko damo za njihove duše, še posebej za tiste najbolj zapuščene. Temelj molitve za pokojne je v občestvu mističnega Telesa, kakor o tem pravi 2. vatikanski koncil: »Potujoča Cerkev na zemlji, ki se globoko zaveda tega občestva mističnega Kristusovega Telesa, je že od prvih časov krščanske vere z veliko pobožnostjo gojila spomin na rajne« (Lumen gentium 50).

Spomin na pokojne, skrb za grobove in molitve so pričevanje zaupljivega upanja, zakoreninjenega v gotovost, da smrt nima zadnje besede nad človeško usodo, saj je človeku namenjeno življenje brez konca, ki ima svoje korenine in dopolnitev v Bogu.

Potem ko je papež Frančišek zmolil molitev patra pasionista Antonia Rungia, je nadaljeval: »Z vero v to vzvišeno človekovo usodo, se obrnimo sedaj na Marijo, ki je pod križem trpela dramo Kristusove smrti in je bila za tem deležna veselja vstajenja. Naj nam Ona, Vrata nebeška, pomaga razumeti vrednost molitve in daritve za pokojne. Naj nas podpira pri vsakodnevnem romanju na zemlji ter naj nam pomaga, da ne bomo nikoli izgubili izpred oči poslednjega cilja življenja, ki je raj. S tem upanjem, ki nikoli ne razočara, gremo naprej.«

Besedilo je s strani Radia Vatikan