»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v Italiji in tudi v drugih državah praznujejo Gospodov vnebohod, ki se je zgodil štirideset dni po veliki noči. Zrimo Jezusovo skrivnost, medtem ko zapušča naš zemeljski prostor in vstopa v polnost Božje slave in nosi s seboj našo človeškost. Naša človeškost prvič vstopi v nebo.« S temi besedami je papež Frančišek začel nedeljski opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil, da na 7. velikonočno nedeljo, 8. maja 2016, obhajamo svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki ga je želel II. vatikanski koncil in za petdesetega po vrsti je papež napisal poslanico z naslovom: Komunikacija in usmiljenje: rodovitno srečanje. »Ta komunikacija torej združuje resnico in usmiljenje.« Po pozdravih je papež še spomnil, da v nekaterih državah danes praznujejo materinski dan. »Z hvaležnostjo in ljubeznijo se spomnimo vseh mam, teh, ki so na trgu, naših mam, ki so še med nami in ki so že v nebesih in jih izročimo Mariji, Jezusovi mami. Zanje zmolimo Zdrava Marija.«
Lukov evangelij nam predstavi odziv učencev pred Gospodom, ki se je »ločil od njih in je bil vzet v nebo.« V njih ni bilo bolečine in zbeganosti, temveč so se »mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.« To je vrnitev tistega, ki se več ne boji mesta, ki je zavrnilo Učitelja, ki je videlo Judovo izdajstvo, Petrovo zatajitev, razkropitev učencev in nasilje oblasti, ki se je čutilo ogroženo.
Od tistega dne so apostoli in vsak Kristusov učenec lahko bivali v Jeruzalemu in v vseh mestih sveta, tudi v tistih, ki so jih najbolj pretresala krivičnost in nasilje, saj je nad vsakim mestom sveta isto nebo in vsak prebivalec lahko z upanjem povzdigne pogled proti njemu. Jezus je s svojim resničnim telesom v nebesih. To je naše upanje. Naše upanje je tako trdno, ko gledamo v nebo. V tem nebu prebiva tisti Bog, ki se je razodel tako bližnjega nam, da je prevzel obličje človeka, Jezusa iz Nazareta. On ostane za vedno Bog z nami (Emanuel) in nas ne pušča samih! Lahko gledamo v višavo, da prepoznamo pred seboj svojo prihodnost. V vnebohodu Jezusa, Vstalega Križanega, je obljuba naše soudeleženosti pri polnosti življenja pri Bogu.
Preden se je ločil od svojih prijateljev, jim je Jezus, nanašajoč se na dogodek svoje smrt in vstajenja, rekel: »Vi ste priče teh reči« (v. 48). In dejansko so se potem, ko so videli svojega Gospoda iti v nebo, učenci vrnili v mesto kot priče, ki z veseljem oznanjajo vsem novo življenje, ki prihaja od Vstalega Križanega in »v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom« (v. 47). To pa je pričevanje, ki naj bi ne samo z besedami temveč z vsakdanjim življenjem, vsako nedeljo prišlo iz naših cerkva in za ves teden vstopilo v domove, pisarne, šole, v prostore za srečanja ali zabavo, v bolnišnice, zapore, v domove za ostarele, v kraje kjer so migranti, v obrobja mest… To pričevanje moramo vsak teden prinašati, da je Kristus z nami, on, ki je šel v nebo je živ.
Jezus pa nam je zagotovil, da bomo v tem oznanilu ter v tem pričevanju »odeti v moč z višave« (v. 49), torej z močjo Svetega Duha. V tem je namreč skrivnost tega poslanstva, saj navzočnost vstalega Gospoda med nami, ki je dar Svetega Duha, še naprej odpira naš razum in naše srce za oznanilo njegove ljubezni ter njegovega usmiljenja tudi v najbolj neodzivnih predelih naših mest. Sveti Duh pa je tisti pravi tvorec raznovrstnih pričevanj, ki jih Cerkev in vsak krščeni dajejo svetu. Zaradi tega ne smemo nikoli zanemarjati trenutke zbranosti v molitvi za hvaljenje Boga in za prošnjo daru Svetega Duha. V tednu, ki nas vodi k prazniku binkošti, duhovno ostanimo skupaj z Devico Marijo v dvorani zadnje večerje, da sprejmemo Svetega Duha.
Vir: Radio Vatikan.
