Sveti oče Frančišek je v nedeljo, 5. februarja, na zadnji dan apostolskega potovanja v Južnem Sudanu, vodil v mavzoleju Johna Garanga sveto mašo. Papež je Južnim Sudancem med homilijo zaželel, da bi doživljali veselje evangelija, okus in luč, ki ju Gospod, »Bog miru« (Flp 4,9), »Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3) želi razliti na vsakega izmed njih. Med sveto mašo je bilo navzočih več kot 70 tisoč vernikov.
Homilija svetega očeta Frančiška
Besede, ki jih je apostol Pavel namenil skupnosti v Korintu v drugem berilu, bi danes rad posvojil in jih ponovil pred vami: »Ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2,1-2). Da, Pavlova bojazen je tudi moja, ko sem tukaj z vami v imenu Jezusa Kristusa, Boga ljubezni, Boga, ki je uresničil mir s svojim križem; Jezusa, križanega Boga za vse nas; Jezusa, križanega v tistem, ki trpi; Jezusa, križanega v življenju tolikih med vami, v mnogih ljudeh te države. Prihajam k vam, da bi vam oznanil Njega, da vas potrdim v Njem, saj je oznanilo Kristusa oznanilo upanja. On namreč pozna bridkosti in pričakovanja, ki jih nosite v srcu, veselje in napore, ki zaznamujejo vaša življenja, temo, ki vas mori in vero, ki jo kot pesem v noči dvigate k Nebu. Jezus vas pozna in vas ljubi. Če torej ostajamo v Njem, se nam ni treba bati, saj se bo tudi za nas vsak križ spremenil v vstajenje, vsaka žalost v upanje in vsaka žalostinka v ples.
Rad bi se torej nekoliko zadržal pri besedah življenja, ki nam jih je naš Gospod Jezus danes namenil v evangeliju: »Vi ste sol zemlje […]. Vi ste luč sveta« (Mt 5,13.14). Kaj te podobe povedo nam, Kristusovim učencem?
Najprej smo sol zemlje. Sol služi temu, da da okus hrani. Je nevidna sestavina, ki daje okus vsemu. Ravno zaradi tega so vse od starodavnih časov naprej nanjo gledali kot na simbol modrosti, tiste kreposti, ki se ne vidi, ki pa daje okus življenju in brez katere bivanje postane plehko, brez okusa. Toda o kakšni modrosti nam govori Jezus? Podobo soli uporabi takoj potem, ko je učencem razglasil blagre. Iz tega razumemo, da so blagri sol kristjanovega življenja. Blagri namreč prinašajo na zemljo nebeško modrost. Spremenijo merila sveta in običajni način razmišljanja. In kaj pravijo blagri? Na kratko, povedo, da si nam za to, da bi bili blaženi, se pravi v polnosti srečni, ni treba prizadevati, da bi bili močni, bogati, prepotentni, ampak ponižni, krotki in usmiljeni; da nikomur ne delamo hudega, ampak da smo za vse delavci za mir. To je modrost učenca, pravi Jezus, in to je tisto, kar daje okus deželi, v kateri prebivamo. Ne pozabimo: če uresničujemo blagre, če učlovečimo Kristusovo modrost, ne dajemo dobrega okusa samo svojemu življenju, ampak tudi družbi in državi, v kateri živimo.
Sol pa ima poleg tega, da daje okus, še drugo funkcijo, ki je bila v Kristusovih časih bistvena: ohraniti živila, da se ne spridijo, da ne postanejo pokvarjena. Sveto pismo pa pravi, da je neka »jed«, neka bistvena dobrina, ki jo je treba ohraniti pred vsako drugo zaveza z Bogom. Zato so v tistih časih vsakokrat, ko je kdo daroval Gospodu, dodali malo soli. Prisluhnimo, kaj glede tega pravi Sveto pismo: »Sleherni dar jedilne daritve osôli; ne daj, da bi na tvoji jedilni daritvi manjkala sol zaveze s tvojim Bogom; pri vsakem daru daruj sol« (3 Mz 2,13). Na ta način je sol spominjala na prvotno potrebo ohranjanja vezi z Bogom, ker je On zvest nam, njegova zaveza z nami je nepokvarljiva, nedotakljiva in trajna (prim. 4 Mz 18,19; 2 Krn 13,5). Zato je Gospodov učenec kot sol zemlje priča zaveze, ki jo je On sklenil, tiste zaveze, ki jo obhajamo pri vsaki maši: nove, večne, nezlomljive zaveze (prim. 1 Kor 11,25; Heb 9), ljubezni do nas, ki je ne morejo pokvariti niti naše nezvestobe.
Bratje, sestre, priče smo tega čudeža. V starih časih, ko so posamezniki ali ljudstva vzpostavili med seboj prijateljstvo, so ga pogosto sklenili tako, da so izmenjali malo soli. Mi, ki smo sol, smo poklicani, da pričujemo za zavezo z Bogom v veselju, s hvaležnostjo, ko pokažemo, da smo sposobni ustvarjati prijateljske vezi, živeti v bratstvu, graditi dobre človeške odnose in s tem preprečiti, da bi prevladali pokvarjenost zla, bolezen delitev, umazanija krivičnih poslov, globoka rana krivice.
Danes bi se vam rad zahvalil, ker ste sol zemlje v tej državi. Vendar se vam pred tolikšnimi ranami, pred nasiljem, ki dovaja strup sovraštva, pred krivico, ki povzroča bedo in revščino, lahko zazdi, da ste majhni in nemočni. Toda ko vas napade skušnjava, da bi se čutili neprimerni, skušajte pogledati sol in njena majcena zrnca. Gre za majhno sestavino in ko jo enkrat damo na krožnik, izgine, se raztopi, vendar ravno na ta način da okus vsej vsebini. Tako tudi mi kristjani, čeprav smo krhki in majhni, tudi kadar se nam naše moči zdijo nepomembne spričo velikosti problemov in slepe silovitosti nasilja, lahko damo odločilen prispevek k spremembi zgodovine. Jezus hoče, da to storimo kot sol. Dovolj je ščepec, ki se raztopi in celoti da drugačen okus. Zato se ne moremo umakniti, kajti brez tega malo, brez našega malo, vse izgubi okus. Začnimo ravno od malega, od bistvenega, od tega, kar se ne pojavlja v zgodovinskih knjigah, ampak spreminja zgodovino. V imenu Jezusa, njegovih blagrov, odložimo orožje sovraštva in maščevanja, da bi zgrabili molitev in ljubezen; premagajmo tiste antipatije in odpor, ki so sčasoma postali kronični in predstavljajo nevarnost, da zoperstavijo plemena in etnične skupine. Naučimo se na rane dajati sol odpuščanja, ki peče vendar celi. Četudi srce krvavi zaradi zadanih krivic, se enkrat za vselej odpovejmo temu, da bi na zlo odgovarjali z zlom, in dobro nam bo delo v notranjosti. Sprejemajmo se in ljubimo se iskreno ter velikodušno, kakor Bog ravna z nami. Ohranjajmo dobro, kar smo in ne pustimo se pokvariti zlu!
Preidimo k drugi podobi, ki jo je uporabil Jezus, k luči: Vi ste luč sveta. Slovita prerokba je govorila o Izraelu: »Zato sem te postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje« (Iz 49,6). Sedaj se je prerokba izpolnila, ker je Bog Oče poslal svojega Sina, in On je luč sveta (prim. Jn 8,12), prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka in vsako ljudstvo, luč, ki sveti v temi in razganja oblake vsake teme (prim. Jn 1,5.9). Vendar sam Jezus, luč sveta, pravi svojim učencem, da so tudi oni luč sveta. To pomeni, da mi, ko sprejmemo Kristusovo luč, luč, ki je Kristus, postanemo svetli, izžarevamo Božjo luč!
Jezus dodaja: »Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši« (Mt 5,14-15). Tudi v tem primeru gre za dobro znane podobe tistega časa. Različne vasi v Galileji so bile na gričih in od daleč dobro vidne; in svetilke v hišah so bile postavljene visoko, da so osvetljevale vse kote sobe. Ko jih je bilo treba ugasniti, so jih pokrili z lesenim ali keramičnim predmetom, imenovanim »mernik«, zaradi česar je plamenu zmanjkalo kisika in je ugasnil.
Bratje in sestre, Jezusovo povabilo, naj bomo luč sveta, je jasno. Mi, ki smo njegovi učenci, smo poklicani, naj svetimo kot mesto, ki stoji na višini, kot svetilka, katere plamen ne sme ugasniti. Z drugimi besedami, preden nas začne skrbeti za temo, ki nas obdaja, preden upamo, da se bo nekaj okoli nas razsvetlilo, moramo sijati, s svojim življenjem in s svojimi deli razsvetljevati vasi in kraje, v katerih prebivamo, ljudi, ki jih obiskujemo, dejavnosti, ki jih opravljamo. Gospod nam daje moč, moč, da bi bili v Njem luč za vse; da bi lahko vsi videli naša dobra dela in ko bi to videli – nas spominja Jezus – bi se z začudenjem odprli Bogu in ga slavili (prim. v. 16). Če bomo živeli kot otroci in bratje na zemlji, bodo ljudje odkrili, da imajo Očeta v nebesih. Od nas se torej zahteva, da gorimo od ljubezni. Naj se ne zgodi, da bi naša luč ugasnila, da bi iz našega življenja izginil kisik ljubezni, da bi dela zla jemala čist zrak našemu pričevanju. Ta dežela, čudovita in trpinčena, potrebuje luč, ki jo ima vsak izmed vas, ali bolje, luč, ki vsak izmed vas je!
Predragi, želim, da bi bili sol, ki se velikodušno raztresa in raztaplja, da bi Južnemu Sudanu dali bratski okus evangelija; da bi bili svetle krščanske skupnosti, ki kot mesta na gori lahko luč dobrega mečejo na vse in pokažejo, da je mogoče živeti zastonjskost, imeti upanje in skupaj graditi spravljeno prihodnost. Bratje in sestre, z vami sem in vam želim, da bi doživljali veselje evangelija, okus in luč, ki ju Gospod, »Bog miru« (Flp 4,9), »Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3) želi razliti na vsakega izmed vas.
