Jezus »se je izničil, podobo hlapca je vzel nase« (Flp 2,7). Pustimo, da nas te besede vpeljejo v svete dneve, v katerih Božja beseda kot z refrenom kaže Jezusa kot služabnika: na veliki četrtek je služabnik, ki učencem umiva noge; na veliki petek je prikazan kot trpeči in zmagoviti služabnik (prim. Iz 52,13); in že jutri Izaija prerokuje o njem: »Glej, moj služabnik, ki ga podpiram« (Iz 42,1). Bog nas je odrešil s tem, da nam služi. Navadno mislimo, da mi služimo Bogu. Ne. On je tisti, ki nam služi zastonj, ker nas je prvi ljubil. Težko je ljubiti, ne da bi bili ljubljeni. In še težje je služiti, če ne pustimo, da nam služi Bog.
Toda – se pojavi vprašanje - kako pa nam je Gospod služil? Tako, da je za nas dal življenje. Dragi smo mu in drago smo ga stali. Sv. Angela Folinjska je pričevala, da je slišala od Jezusa te besede: »Nisem te ljubil za šalo.« Njegova ljubezen ga je privedla do tega, da se je žrtvoval za nas, da je nase naložil vse naše zlo. Ob tem obstanemo zaprepadeni: Bog nas je rešil tako, da je pustil, da se naše zlo razbesni nad njim. Ne da bi trenil, samo s ponižnostjo, potrpljenjem in pokorščino služabnika, izključno le z močjo ljubezni. In Oče je podprl Jezusovo služenje: ni odvrnil zla, ki se je zgrnilo nanj, ampak je podprl njegovo trpljenje, da bi bilo naše zlo premagano samo z dobrim, da bi ga do dna prežela samo ljubezen. Vse do dna.
Gospod je v svojem služenju nam šel tako daleč, da je izkusil nekaj, kar je za tistega, ki ljubi, najbolj boleče: izdajstvo in zapuščenost.
Izdajstvo. Jezus je prenesel izdajstvo učenca, ki ga je prodal, in učenca, ki ga je zatajil. Izdali so ga ljudje, ki so mu klicali »hozana«, potem pa kričali: »Križaj ga!« (Mt 27,22). Izdala ga je verska institucija, ki ga je krivično obsodila, in politična institucija, ki si je umila roke. Pomislimo na male ali velike izdaje, ki smo jih doživeli v življenju. Grozno je, ko odkrijemo, da je bilo zaupanje, na katero smo se zanesli, izigrano. V globini srca se porodi takšno razočaranje, da je videti, kakor da življenje izgubi smisel. To se nam zgodi, ker smo rojeni, da bi bili ljubljeni in da bi ljubili; in nekaj najbolj bolečega je, če nas izda tisti, ki nam je obljubil, da nam bo zvest in blizu. Niti predstavljati si ne moremo, kako je bilo to boleče za Boga, ki je ljubezen.
Poglejmo v globino. Če smo iskreni sami s seboj, bomo videli svoje nezvestobe. Koliko pretvarjanja, hinavščine in dvoličnosti! Koliko izdanih dobrih namenov! Koliko neizpolnjenih obljub! Koliko izpuhtelih dobrih namenov! Gospod pozna naše srce bolje kakor mi, ve, kako šibki smo in nestanovitni, kolikokrat pademo, kako naporno nam je vstati in kako težko se nam zacelijo neke rane. In kaj je storil, da bi nam prišel naproti, da bi nam služil? To, kar je rekel po preroku: »Jaz jih bom ozdravil njihove nezvestobe, z vsem srcem jih bom ljubil« (Oz 14,5). Ozdravil nas je tako, da je nase naložil naše nezvestobe, nam odvzel naša izdajstva. Tako nam ni treba obupovati v strahu, da ne bi zmogli, ampak lahko dvignemo pogled h Križanemu, prejmemo njegov objem in rečemo: »Glej, tam je moja nezvestoba, ti, Jezus, si jo vzel. Odpri mi roke, služi mi s svojo ljubeznijo, še naprej me podpiraj … Potem grem lahko naprej!«
Zapuščenost. V današnjem evangeliju na križu Jezus reče en stavek, samo en stavek: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je močan stavek. Jezus je trpel, ker so ga zapustili njegovi, ki so zbežali. Ostal pa mu je Oče. Zdaj, v breznu samote, ga prvič kliče s splošnim imenom »Bog«. In zakriči mu »z močnim glasom« svoj srce parajoči »zakaj«. »Zakaj si me tudi ti zapustil?« V resnici so to besede enega od psalmov (prim. Ps 22,2). Povedo nam, da je Jezus v molitvi prenašal celo najbolj skrajno razočaranje. Ostaja pa dejstvo, da ga je izkusil. Izkusil je največjo zapuščenost, o kateri poročajo evangeliji, ko navajajo njegove izvirne besede.
Zakaj vse to? Še enkrat: za nas, da nam služi. Kajti kadar se čutimo stisnjene v kot, ko se znajdemo v slepi ulici brez luči in izhoda, ko se zdi, da celo Bog ne odgovarja, se spomnimo, da nismo sami. Jezus je izkusil popolno zapuščenost, nekaj, kar mu je bilo povsem tuje, da bi bil v vsem solidaren z nami. To je storil zame, zate, za vse nas, to je storil, da nam pove: »Ne boj se, nisi sam. Izkusil sem vse tvoje razočaranje, da bom vedno ob tebi.« Glejte, do kod nam je služil Jezus, da je stopil v prepad našega najgrozovitejšega trpljenja, vse do izdajstva in zapuščenosti. Danes, v drami pandemije, vpričo tolikerih gotovosti, ki se razkrajajo, vpričo tolikih pričakovanj, ki se izjalovijo, v občutju zapuščenosti, ki stiska srce, Jezus govori slehernemu: »Korajža velja: odpri srce za mojo ljubezen. Občutil boš tolažbo Boga, ki te podpira.«
Dragi bratje in sestre, kaj lahko naredimo vpričo Boga, ki nam je šel tako daleč v služenju, da je izkusil izdajstvo in zapuščenost? Lahko ne izdamo njega, za katerega smo bili ustvarjeni, lahko ne zapustimo tega, kar šteje. Na svetu smo, da bi ljubili njega in bližnje. Vse ostalo mine, to pa ostane. Drama, ki jo preživljamo v tem času, nas sili, da vzamemo zares to, kar je resno, da se ne izgubljamo v malovrednih stvareh; da ponovno odkrijemo, da nam življenje ne služi, če ne služimo. Kajti življenje se meri po ljubezni. V teh svetih dneh smo doma pred Križanim – glejte, glejte Križanega, ki je mera Božje ljubezni do nas. Pred Bogom, ki nam služi tako, da da za nas življenje, prosimo za milost, ko gledamo Križanega, da bi živeli za služenje. Skušajmo priti v stik s tistim, ki trpi, ki je sam in v pomanjkanju. Ne mislimo samo na tisto, kar nam manjka, ampak mislimo na dobro, ki ga lahko naredimo.
Glej, moj služabnik, ki ga podpiram. Oče, ki je podpiral Jezusa v trpljenju, opogumlja tudi nas pri služenju. Gotovo, ljubiti, moliti, odpuščati, skrbeti za druge tako v družini kot v družbi, vse to lahko stane. Lahko je videti kot križev pot. Toda pot služenja je zmagovita pot, ki nas je rešila in ki nam rešuje življenje. To bi rad povedal posebej mladim, na ta dan, ki je že 35 let posvečen prav njim. Dragi prijatelji, poglejte na resnične junake, ki v teh dneh prihajajo na dan: niso tisti, ki imajo popularnost, denar in uspeh, ampak tisti, ki dajejo sebe, da služijo drugim. Počutite se poklicani, da zastavite življenje. Ne bojte se ga zapraviti za Boga in za bližnje, zaslužili si ga boste. Kajti življenje je dar, ki ga prejmemo, ko se dajemo. In ker je največje veselje reči »da« ljubezni, in to brez »če« in »ampak«. Kakor je to storil Jezus za nas.
Prevod br. Miran Špelič OFM
