Papež Frančišek: Bog s svojo nežnostjo prihaja, da osuši solze na obrazu

»Naj On razsvetli naš razum, da bi našli prave besede, sposobne ponuditi tolažbo; naj On odpre naše srce, da bi imeli gotovost Božje navzočnosti, ki nas v preizkušnji ne zapusti.« S temi besedami je papež Frančišek po pričevanjih in prebranem evangeljskem odlomku začel nagovor med molitvenim bdenjem za vse, ki potrebujejo tolažbo, in ki je potekalo v baziliki sv. Petra pod geslom Osušiti solze. Papeževe besede so se nanašale na Svetega Duha, in sicer v prošnji, da bi prišel sredi med nas. Gospod Jezus je svojim učencem obljubil, da jih ne bo nikoli pustil samih; da jim bo blizu v vsaki življenjski situaciji tako, da jim bo poslal Duha Tolažnika, ki jim bo pomagal, jih podpiral in jih tolažil.

V teh trenutkih bolj potrebujemo argumente srca

»V trenutkih žalosti, trpljenja zaradi bolezni, tesnobe preganjanja in bolečine žalovanja vsakdo išče besedo tolažbe. Močno občutimo potrebo, da bi nam bil nekdo blizu in bi sočustvoval z nami. Izkušamo, kaj pomeni biti zbegani, v zadregi, tako globoko pretreseni, kot si ne bi nikdar predstavljali. Negotovo gledamo okoli sebe, da bi videli, če lahko najdemo koga, ki bi zares razumel našo bolečino. Razum se napolni z vprašanji, toda odgovori ne pridejo. Razum sam ni sposoben osvetliti notranjosti, doumeti bolečine, ki jo izkušamo, in ponuditi odgovora, ki ga pričakujemo. V teh trenutkih bolj potrebujemo argumente srca, ki so edini sposobni pomagati nam doumeti skrivnost, ki obkroža našo osamljenost.«

S svojo nežnostjo prihaja, da osuši solze na našem obrazu

Koliko žalosti lahko vidimo na mnogih obrazih, katere srečujemo, je nadaljeval papež Frančišek. Koliko solz je na svetu pretočenih v vsakem trenutku. Vsaka je drugačna od druge, a skupaj oblikujejo »ocean bede, ki prosi usmiljenja, sočutja, tolažbe«. Najbolj grenke so tiste solze, ki jih povzroči človeška hudobija. Pogled pogosto ostane uprt v zahod in le s težavo vidi zoro novega dne. Vsi potrebujemo usmiljenje in tolažbo, ki pride od Gospoda. To je naša revščina, pa tudi naša veličina: prositi za tolažbo Boga, ki s svojo nežnostjo prihaja, da osuši solze na našem obrazu.

Tudi Jezus ve, kaj pomeni jokati

V svoji bolečini nismo sami. Tudi Jezus ve, kaj pomeni jokati zaradi izgube ljubljene osebe. Eden najbolj ganljivih odlomkov iz evangelija je, ko Jezus Marijo vidi jokati zaradi smrti brata Lazarja in takrat tudi sam ne more zadržati solz. Jezusove solze so tekom stoletij zbegale mnogo teologov. Vendar pa so predvsem izmile mnogo duš in ublažile mnogo ran: »Tudi Jezus je v svoji osebi izkusil strah pred trpljenjem in smrtjo, razočaranje in pobitost zaradi Judovega in Petrovega izdajstva, bolečino zaradi smrti prijatelja Lazarja. Jezus ne zapusti tistih, ki jih ljubi.«

Če je jokal Jezus, tudi jaz lahko jočem in vem, da sem razumljen. Jezusov jok je protistrup za brezbrižnost do trpljenja mojih bratov. Njegov jok me uči, da bolečino drugih vzamem za svojo, da postanem soudeležen v stiski tistih, ki živijo v še bolj bolečih situacijah. Vznemirja me, da bi doumel žalost in obup vseh, ki so morali gledati celo, kako jim je odvzeto telo najdražjih, in ki nimajo ničesar, kjer bi lahko našli tolažbo. »Jezusov jok ne more ostati brez odgovora s strani tistih, ki Vanj verujejo. Kakor On tolaži, tako smo mi poklicani tolažiti.«

Molitev je pravo zdravilo za naše trpljenje

V trenutku zbeganosti, pretresenosti in joka je iz Kristusovega srca izšla molitev k Očetu: »Molitev je pravo zdravilo za naše trpljenje.« Tudi mi v molitvi lahko začutimo Božjo navzočnost poleg nas: »Nežnost njegovega pogleda nas potolaži, moč njegove besede nas podpre, ko nam vlije upanje.« Potrebujemo to gotovost, ki jo je imel Jezus, da nas Oče posluša in nam pomaga. Potrebujemo to gotovost, da nas Oče posluša in nam prihaja na pomoč.

Moč ljubezni trpljenje preoblikuje v upanje

Božja ljubezen, ki je izlita v naša srca, omogoča reči, da nas nič in nihče ne bo moglo nikdar ločiti od oseb, ki smo jih ljubili. Na to spominja tudi apostol Pavel, ko pravi, da nas ne stiska, ne tesnoba, ne preganjanje, ne lakota, ne nagota, ne nevarnost, ne meč, ne bodo mogli ločiti od Božje ljubezni: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39).

Moč ljubezni trpljenje preoblikuje v gotovost Kristusove zmage in naše zmage z Njim ter v upanje, da bomo nekega dne spet skupaj in bomo za vedno zrli v obličje Svete Trojice, ki je večen izvir življenja in ljubezni. Blizu vsakega križa pa je vedno tudi Jezusova Mati. S svojim plaščem osuši naše solze. S svojo roko nam pomaga ponovno vstati in nas spremlja na poti upanja.

 

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.