»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje pete postne nedelje je tako lep. Zelo mi je všeč brati in brati ga (prim. Jn 8,1-11). Predstavlja nam dogodek s prešuštnico in s tem izpostavi tematiko usmiljenja Boga, ki nikoli ne želi smrti grešnika temveč, da se spreobrne in živi. Prizor se odvije na tempeljski ploščadi. Jezus je poučeval množico, ko so prišli nekateri pismouki in farizeji, ki so pred Njega privlekli ženo, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Ta žena se je tako znašla med Jezusom in množico (prim. v. 3), med usmiljenjem Božjega Sina in nasiljem, jezo njenih tožiteljev. V resnici ti niso prišli do Učitelja, da bi ga prosili za mnenje, ljudje so to razumeli, temveč da bi ga ujeli v past. Dejansko, če bi Jezus sledil strogosti postave in odobraval kamenjanje žene, bi izgubil sloves, da je krotak in dober, zaradi česar ga je ljudstvo tako občudovalo. Če bi pa hotel biti usmiljen, bi pa moral iti proti postavi, o kateri je On sam rekel, da je ni prišel odpravit, temveč dopolnit. In Jezus je tam v sredi.« Tako je papež Frančišek v nedeljo, 13. marca, predstavil tematiko evangelija 5. postne nedelje z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra med opoldanskim nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja. Po molitvi in blagoslovu je papež Frančišek ponovil dejanje, ki ga je že storil prejšnja leta in vsem navzočim podaril žepni evangelij po Luku, ki ga beremo v letošnjem bogoslužnem letu. Knjižica namreč nosi naslov: Evangelij Usmiljenja po sv. Luku in prinaša Jezusove besede: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče« (Lk 6,36) Iz tega je vzeta tema jubilejnega leta. Evangelij so vernikom na trgu razdelili prostovoljci, pa tudi dedki in babice iz Rima, ki imajo veliko zaslug pri prenašanju vere na otroke. Na koncu knjige so našteta tudi telesna in duhovna dela usmiljenja. Papež je vse pozval: »Lepo bo, če se jih boste naučili na pamet, saj jih boste tako tudi lažje delali.«

Skrivnostna Jezusova gesta

Hudoben namen (pismoukov in farizejev) se skriva v vprašanju, ki so ga postavili Jezusu: »Kaj pa ti praviš?« (v. 5). Jezus ni odgovoril, molčal je in naredil skrivnostno gesto: »Sklonil se je in s prstom pisal po tleh« (v. 7). Morda je risal, nekateri pravijo, da je pisal grehe farizejev, pisal je. S tem je namreč vse povabil, naj se umirijo, da se ne bodo odzivali pod vplivom impulzivnosti in poiščejo Božjo pravičnost. Ti hudobneži pa so vztrajali in od njega zahtevali odgovor. Zdi se, da so bili žejni krvi. Jezus je dvignil svoj pogled in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (v. 7). Ta odgovor je 'ukanil' tožnike, jih vse razorožil v pravem pomeni besede, saj so vsi 'odložili' orožje, torej kamne pripravljene, bodisi tiste vidne, ki bi jih vrgli proti ženi, bodisi tiste nevidne, ki bi jih vrgli proti Jezusu. In medtem, ko je Gospod nadaljeval s pisanjem, risanjem po tleh, so tožniki drug za drugim odšli s sklonjeno glavo, začenši pri najstarejših, ki so se najbolj zavedali, da niso brez greha. Dobro nam bo delo, da se zavedamo, da smo grešniki, dobro nam bo delo, da odvržemo kamne, ki jih hočemo vreči proti drugemu in začeli misliti na svoje grehe.

»Žena, kje so?«

Tam sta ostala samo žena in Jezus: beda in usmiljenje, drug naproti drugemu. To se večkrat dogaja nam, ko smo v sramu pred spovednico. »Žena, kje so?« (v. 10), pravi Jezus. Zadostovala je ta njegova ugotovitev ter njegov pogled poln usmiljenja in ljubezni, da je ta oseba začutila, morda prvič, da ima svoje dostojanstvo ter da ona ni njen greh, da ima svoje dostojanstvo in da lahko spremeni svoje življenje, gre ven iz svoje sužnosti ter se napoti po novi poti.

Bog nas ne prebija na naš greh. Hoče nas osvoboditi.

Dragi bratje in sestre. Ta žena predstavlja vse nas, prešuštnike pred Bogom, izdajalce njegove zvestobe. In njena izkušnja predstavlja Božjo voljo za vsakega od nas, ki ne želi naše obsodbe, temveč po Jezusu naše zveličanje. On je milost, ki nas rešuje iz greha in smrti. On je zapisal v zemljo, v prah, iz katerega je ustvarjeno vsako človeško bitje (prim. 1Mz 2,7) Božjo obsodbo: »Ne želim, da umreš, ampak da živiš.« Bog nas ne pribija na naš greh, nas ne poistoveti z zlom, ki smo ga napravili. Imamo ime in Bog ne poistoveti tega imena z grehom, ki smo ga storili. Želi nas osvoboditi in hoče, da to želimo skupaj z njim. Želi, da se naša svoboda spreobrne od zla v dobro. To pa je možno, je možno z njegovo milostjo.

Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo popolnoma zaupali Božjemu usmiljenju in postali nove stvari.

Vir: Radio Vatikan.