Papež Frančišek bo v petek, 28. novembra, odšel na svoje šesto mednarodno apostolsko potovanje. Tridnevni obisk Turčije se bo začel v Ankari, kamor bo sveti oče prispel okoli 13. ure po lokalnem času. Na programu prvega dne bo obisk Atatürkovega mavzoleja, uradni sprejem ter srečanje s predsednikom republike v predsedniški palači, kjer bo tudi srečanje s predstavniki oblasti, med katerim bo imel papež Frančišek prvi govor na turških tleh, ter še srečanje s predsednikom za verske zadeve v t. i. Diyanetu, kjer je prav tako predviden njegov govor.
Atatürkov mavzolej je bil zgrajen med leti 1944 in 1953, v njem pa se nahajajo posmrtni ostanki Mustafe Kemala (Atatürk), ki je bil ustanovitelj in prvi predsednik turške republike. Mavzolej, ki spominja na obliko grškega templja, hrani tudi zbirko nekaterih njegovih osebnih predmetov. Od tam bo papež odšel v predsedniško palačo, ki je od mavzoleja oddaljena osem kilometrov. Le-ta se imenuje tudi 'bela palača' (Ak Saray) in je povsem nova zgradba, odprta komaj pred dvema mesecema. Celotna struktura zaobjema tisoč sob, tudi mošejo, ki lahko sprejme preko pet tisoč vernikov. Diyanet oz. urad za verske zadeve, ki bo tretji kraj, ki ga bo papež jutri obiskal, je najvišji verski islamski sunitski organ v Turčiji. Čeprav je 98 odstotkov prebivalstva muslimanov, je Turčija namreč laična država, v kateri so vsem verskim manjšinam priznane enake pravice.
Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan
Papež v Ankari o medverskem dialogu in razmerah na Bližnjem vzhodu: Nasproti fanatizmu in fundamentalizmu postaviti solidarnost vseh vernikov
Papež Frančišek je danes začel svoje šesto mednarodno apostolsko potovanje v Turčijo. Okoli 13. ure po lokalnem času je prispel v Ankaro in najprej obiskal mavzolej prvega turškega predsednika Atatürka. Takoj zatem je v predsedniški palači potekal uradni sprejem in srečanje s turškim predsednikom Erdoganom. Popoldne je bilo na programu srečanje s predstavniki turških oblasti, med katerim je papež Frančišek imel tudi prvi govor. V ospredje je postavil dialog, predvsem medverski in medkulturni, spregovoril je o razmerah na Bližnjem vzhodu in izpostavil situacijo v Siriji in Iraku, obsodil fanatizem in fundamentalizem, pozval k skupni odgovornosti ter poudaril pomembno vlogo Turčije. »Turčija, zaradi svoje zgodovine, geografskega položaja in pomembnosti, ki jo prevzema v regiji, ima veliko odgovornost: njene izbire in zgled imajo posebno vrednost in lahko znatno pomagajo pri pospeševanju civiliziranega srečanja in pri odkrivanju praktičnih poti miru in avtentičnega napredka,« je dejal papež.
Izpostavil je potrebo po dialogu, ki poglablja poznavanja in z razločevanjem vrednoti mnoge stvari, ki nas povezujejo; obenem nam pomaga z modrostjo in vedrino videti razlike, da bi se lahko učili tudi iz teh. Še naprej si je treba potrpežljivo prizadevati za izgradnjo trdnega miru, ki je postavljen na spoštovanje temeljnih pravic in dolžnosti, povezanih s človekovim dostojanstvom. Tako se lahko presežejo predsodki in bojazni ter se naredi prostor za spoštovanje, srečanje, razvoj. Za dosego tega cilja pa je po Frančiškovih besedah temeljno, da državljani muslimani, judje in kristjani »uživajo iste pravice in spoštujejo iste dolžnosti«. Na ta način se bodo lažje prepoznali kot bratje in tovariši na poti, se vedno bolj oddaljevali od nerazumevanj in pospeševali sodelovanje in dogovor. »Verska svoboda in svoboda izražanja, učinkovito zagotovljeni vsem, bosta spodbujali razcvet prijateljstva ter tako postali zgovorno znamenje miru,« je izpostavil papež.
V nadaljevanju je spomnil na razmere na Bližnjem vzhodu, ki je že predolgo »prizorišče bratomornih vojn«. Poudaril je, da se ne smemo predati pred stalnimi konflikti, kot da izboljšanje situacije na boljše ne bi bilo mogoče: »Z Božjo pomočjo lahko in moramo vedno obnavljati pogum za mir!« Izrecno se je obrnil na turškega predsednika Erdogana in dejal, da prispevek k dosegu tega visokega in pomembnega cilja lahko pride s strani medverskega in medkulturnega dialoga, ki opušča vsako obliko fundamentalizma in terorizma. »Nasproti fanatizmu in fundamentalizmu, iracionalnim fobijam, ki spodbujajo nerazumevanja in diskriminacije, je treba postaviti solidarnost vseh vernikov, ki ima za stebre spoštovanje človeškega življenja in verske svobode, kar sta svoboda bogočastja in svoboda do življenja v skladu z versko etiko, zagotavljanje vsega potrebnega za dostojno življenje in skrb za naravno okolje,« je zatrdil papež.
Spregovoril je tudi o terorističnem nasilju v Siriji in Iraku, kršenju najosnovnejših humanitarnih zakonov glede zapornikov in etničnih skupin, velikemu preganjanju manjšin, katerega žrtve so tudi kristjani in jezidi. Turčija, ki je sprejela veliko število beguncev, je po Frančiškovih besedah neposredno vpletena v te dramatične razmere, mednarodna skupnost pa ima moralno dolžnost, da državi pomaga pri oskrbi teh beguncev. Poudaril je, da je zaustavitev krivičnega agresorja dopustna, a vedno v spoštovanju mednarodnega prava, pri čemer je papež še izpostavil, da razrešitev problema ne sme biti zaupana samo vojaškemu odgovoru. »Potrebna je večja skupna zavzetost, postavljena na vzajemno zaupanje, ki bo omogočila trajen mir in končno namenila vire za prave boje, vredne človeka, ne za oboroževanje, ampak za boj proti lakoti in boleznim, za trajnostni razvoj in varovanje stvarstva, za pomoč v mnogih oblikah revščine in marginalnosti, ki jih ne manjka niti v modernem svetu.«
Papež med obiskom turškega urada za verske zadeve: Kot verski voditelji smo dolžni obsoditi vsako nasilje
Srečanju s turškimi oblastmi v predsedniški palači v Ankari je sledil obisk na turškem uradu za verske zadeve, t.i. Diyanetu, kjer se je papež Frančišek sestal s predsednikom urada Mehmetom Gomezom. Po zasebnem pogovoru sta tako Gomez kot papež imela še javna govora. Frančišek je ponovno izpostavil konfliktne razmere na Bližnjem vzhodu ter poudaril pomembno vlogo medsebojnega sodelovanja, predvsem med verskimi voditelji: »Dobri odnosi in dialog med verskimi voditelji so velikega pomena. Predstavljajo jasno sporočilo, namenjeno skupnostim, da sta vzajemno spoštovanje in prijateljstvo mogoča kljub razlikam. To prijateljstvo, poleg tega, da je vrednota samo po sebi, pridobi na posebnem pomenu in dodatni pomembnosti v času kriz, kot je to naša; v krizah, ki so v nekaterih delih sveta postale prave drame za celotne narode.«
Papež Frančišek se je ponovno vrnil k razmeram na Bližnjem vzhodu, predvsem v Iraku in Siriji. Spomnil je na vse, ki trpijo za posledicami konfliktov. Posebno zaskrbljenost je izrazil nad nehumanim trpljenjem pripadnikov krščanskih, jezidskih in drugih skupnosti, ki so zaradi ekstremistične in fundamentalistične skupine morali zapustiti svoje domove, da so si tako rešili življenje in jim ni bilo treba zanikati vere. Spomnil je na uničevanje verskih zgradb in spomenikov, verskih simbolov in kulturne dediščine.
»Kot verski voditelji smo dolžni obsoditi vsako nasilje nad dostojanstvom in človekovimi pravicami,« je pozval papež. »Človeško življenje, dar Boga Stvarnika, ima značaj svetega. Za nasilje, ki hoče biti versko upravičeno, zasluži najostrejšo obsodbo, kajti Vsemogočni je Bog življenja in miru. Od vseh, ki trdijo, da ga častijo, svet pričakuje, da so moški in ženske miru, zmožni živeti kot bratje in sestre, kljub etničnim, verskim, kulturnim in ideološkim razlikam.«
Poleg obsodbe je pomembno tudi skupno delo, da bi se našle ustrezne rešitve. To pa terja »sodelovanje vseh strani: vlad, političnih in verskih voditeljev, predstavnikov civilne oblasti ter vseh moških in žensk dobre volje«, pri čemer je Frančišek pripomnil, da predvsem odgovorni za verske skupnosti lahko dajo dragocen prispevek z vrednotami svojih izročil. »Mi, muslimani in kristjani, smo varuhi neprecenljivih duhovnih zakladov, med katerimi prepoznavamo skupne elemente, čeprav jih živimo v skladu z lastnimi izročili.« Papež je omenil čaščenje usmiljenega Boga, priznavanje očaka Abrahama, molitev, miloščino, post – vse to so elementi, ki lahko spremenijo življenje in dajo osnovo dostojanstvu in bratstvu. »Priznati in razviti te skupne duhovne elemente preko medverskega dialoga nam prav tako pomaga v družbi pospeševati in širiti moralne vrednote, mir in svobodo.« Skupno priznanje svetosti človeške osebe podpira sočutje, solidarnost in pomoč najbolj trpečim. Pri tem je Frančišek dejal, da ceni vse, kar turški narod, muslimani in kristjani, delajo za ogromno število oseb, ki zaradi konfliktov bežijo iz svojih držav. To je namreč konkreten zgled skupnega služenja drugim, ki ga je treba spodbuditi in podpreti.
