V nedeljo, 13. marca, bodo minila tri leta, odkar je bil za Petrovega naslednika izvoljen Jorge Mario Bergoglio. Papež Frančišek je lani na ta dan napovedal sveto leto usmiljenja. Prav s to napovedjo se je tako začelo njegovo tretje leto v Vatikanu, ki je bilo zelo intenzivno in bogato s pomenljivimi trenutki za življenje Cerkve in sveta.
Učitelj človeškosti
V tem letu je sveti oče namreč obiskal vse celine, razen Oceanije. Tako spominja p. Federico Lombardi, direktor tiskovnega urada Svetega sedeža, ki je za Radio Vatikan podal svoj pogled na preteklo leto in obenem tudi na izzive, s katerimi se Frančišek sooča v tem trenutku. Po njegovem mnenju papeževa avtoriteta kot »učitelj človeškosti« narašča: »Prisoten je na globalnem obzorju in z avtoriteto obravnava vprašanja današnjega človeštva in Cerkve.« Govori o velikih temah miru in vojne, aktualne družbe v kontekstu globalizacije, kulture odmetavanja, pravičnosti in soudeleženosti – temah, ki zadevajo prav vse. V svoji okrožnici Laudato si' je papež Frančišek uspel podati celosten pogled na neodložljiva in ključna vprašanja človeštva današnjega in jutrišnjega dne. Zato ljudje po Lombardijevem opažanju nanj vedno bolj gledajo kot na osebo, ki jim pomaga iskati pravo smer in oporne točke v sedanji negotovi situaciji.
Jubilej usmiljenja – duhovno srce sedanjega pontifikata
V središču pozornosti tega tretjega leta pontifikata je nedvomno usmiljenje. Ta tema predstavlja oznanilo navzočnosti in bližine Božje ljubezni. Le-to pa je značilno za papeža Frančiška že vse od začetka njegovega pontifikata. Njegova želja, da jubilej poteka po celem svetu in ni omejen samo na Rim, poudarja dejstvo, da je Božje usmiljenje mogoče srečati kjerkoli. Ko opozarja na telesna in duhovna dela usmiljenja, konkretno pozornost ljudi preusmerja na revne, na periferije, na osebe, ki so izločene in odrinjene na rob. Prav ti so namreč v središču Kristusove pozornosti v evangeliju. »Rekel bi, da smo s tem jubilejem v duhovnem srcu tega pontifikata, ki je pontifikat duhovnosti, ki še zdaleč ni breztelesna, saj se neposredno prevaja v karitativna dela.«
Pomen reforme: Nihče ne more misliti, da je popolnoma zvest evangeliju
P. Lombardi nadalje pojasnjuje, zakaj je papežu Frančišku tako zelo pomembna reforma. Le-ta je trajna naloga Cerkve. Nihče namreč ne more misliti, da je popolnoma stanovitno zvest Gospodovemu evangeliju in njegovim tako globokim in obvezujočim zahtevam. Papež Frančišek, ki prihaja »s konca sveta«, ima posebno sposobnost videti in doumeti pričakovanja prenove. Ve, da so mu to nalogo reforme zaupali kardinali, ko so ga izvolili. Sedaj jo uresničuje v nenehnem prizadevanju za pokornost Svetemu Duhu, ki ga v tem soočanju s problemi počasi vodi v poslušnosti evangeliju, z zaupanjem, upanjem in veliko svobodo.
Kritike so naraven odziv
Navkljub veliki priljubljenosti papeža Frančiška pa ne manjkajo tudi kritike. P. Lombardi to razlaga s preprostim dejstvom, da njegova prizadevnost za odzivanje na vprašanja, ki jih zastavlja hitro spreminjajoči se svet, naravno povzroča zaskrbljenost, bojazen in negotovost. Hodi namreč po terenu, ki je z več vidikov temačen. Ni enostavno premikati se pogumno, opirajoč se na vero in upanje, na prepričanje, da Sveti Duh spremlja Cerkev, ko si v tem novem času prizadeva udejanjati Božjo voljo. »V tem je papež Frančišek nedvomno učitelj, ki nas vodi s pogumom in realizmom.« Sam je večkrat dejal, da cilja ne pozna s popolno jasnostjo. Ve pa, da se je vseeno potrebno podati na pot. Tako je bilo tudi z Abrahamom. Takšna je pot vere od vedno.
Objem trpečih
Tiskovni predstavnik Svetega sedeža nazadnje še pove, da so podobe, ki se ga med mnogimi gestami in trenutki tega bogatega pontifikata najbolj dotaknejo, tiste, ki zaznamujejo papeževo pozornost do bolnikov: »Objem trpečih.« »Dejstvo, da zna papež izraziti svojo bližino na tako konkreten in svoboden način, tudi s fizičnimi gestami, je znamenje, ki razodeva Božjo bližino. To so geste, ki resnično govorijo celotnemu človeštvu in se nas dotikajo v globini. Zanje smo mu izjemno hvaležni.«
Vir: Radio Vatikan.
