Spoštovani bratje in sestre!
V hvalospevu današnjega praznika bomo molili: »Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu.« Devica Marija pomeni upanje za Cerkev. Njeno vnebovzetje nam pomeni obljubo vere: nihče ne more uničiti Cerkve. Mi, ki smo bili krščeni v Cerkvi, nismo prepuščeni trohnenju v grobu. Naša prihodnost so nebesa, večno življenje.
Knjiga Razodetja nam predstavi Marijo kot ženo, obdano s soncem. Vpila je v porodnih bolečinah in mukah. Še drugo znamenje se je pokazalo, ognjenordeč zmaj, ki je s svojim repom s seboj potegnil tretjino nebesnih zvezd in jih vrgel na zemljo (prim. Raz 11,1–10). Marija je podoba Cerkve, ki je sveta, vendar ji grozi zmaj, hudobni duh, ki jemlje Cerkvi nebeški sijaj in ga meče v minljivost tega sveta. To Cerkvi povzroča porodne bolečine, ki pomenijo očiščevanje, spokornost in preganjanja, sredi katerih je edina rešitev Jezus Kristus. Zmaj hoče uničiti Jezusa in ga pregnati iz Cerkve in iz tega sveta. Zmaj dobro ve, da je Jezus premagal smrt in pekel, saj je vstal od mrtvih.
Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom izpove svojo vstajenjsko vero. Povsem je prepričan, da kdor veruje v Jezusa in mu sledi, ne bo zapadel trohnenju, ampak bo po smrti oživel. Zmaj, ki se poslužuje oblasti in moči, bo uničen. Na koncu bo pokončana tudi smrt (prim. 1 Kor 15–26). Takšen izid je gotovo razlog za veselje in upanje. Marija ob obisku tete Elizabete zapoje hvalnico Bogu, ki dela velike reči po nizkih. Vse, ki so polni napuha, Bog razkropi. Mogočni ne bodo obstali v svoji oblasti in na prestolih. Nizki bodo povišani. Bogati bodo ostali prazni. Lačni bodo nasičeni (prim. Lk 1, 46–56). To so eshatološke dobrine, ki jih na tem svetu ne moremo ne iskati ne dobiti. Pomenijo zaklad v nebesih, ki ga nihče ne more ukrasti in ga rja in molji ne razjejo.
Zmaj, hudobni duh, dobro pozna nebesa. Nekoč je bil tam kot najlepši od nadangelov, ki je bil Bogu najbližji, toda postal je ljudem nevoščljiv. Bog nas je namreč ustvaril kot svoje, Božje otroke. Napuh je tega nadangela spremenil v zmaja, ki si prizadeva, da nebes ne bi nikdar dosegli. Strahovito napada Cerkev, ki jo je Kristus na križu ustanovil kot skupnost odrešenja.
Če se spomnite, sem Vam na začetku svoje škofovske službe v Murski Soboti skoraj pred tremi leti napisal posebno pismo, kjer omenjam sanje sv. Janeza Boska, ki jih imel maja 1862. Na razburkanem morju je plula mogočna ladja. Valovi so jo premetavali in jo močno ogrožali. Na krovu je bil papež, ki je to ladjo krmaril. Okrog so pluli čolni, iz katerih so s topovi streljali na to veliko ladjo. Sredi viharnega morja sta se prikazala dva mogočna stebra. Na enem je bil kip Device Marije. Na stebru je pisalo: Pomoč kristjanov. Na drugem stebru pa je bila sveta hostija. Na tem stebru je pisalo: Rešitev vernih. Papež je ladjo hitro usmeril med ta dva stebra in jo varno zasidral. Sv. Janez Bosko je svojim gojencem razložil to videnje. Mogočna ladja je Cerkev, ki jo lahko samo papež usmerja do varnega pristana. Cerkev mora biti zasidrana med Marijo in evharistijo. Čolni, ki so osramočeni pobegnili, pomenijo sovražnike Cerkve. Morski valovi so jih povsem raztreščili in uničili.
Papež Benedikt XVI. je v svoji homiliji med letošnjo krizmeno mašo na veliki četrtek opozoril, da Cerkve sedaj ne ogrožajo zgolj zunanji sovražniki. Najhujša nevarnost za Cerkev prihaja iz nje same. Papež ugotavlja, da so v Cerkvi nekateri izgubili čut za pokorščino. V nepokorščini plovejo v zgrešeno smer. Gre za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu s človeškimi željami in idejami. V Cerkvi imamo nešteto velikih mož in žena, ki so nam znamenje popolne podarjenosti Kristusu. Naš Božji služabnik Danijel Halas je umrl zaradi pokorščine Cerkvi. Do konca je ostal zvest svojim duhovniškim obljubam in daroval življenje sredi dela za Cerkev. Ubili so ga zato, ker je ljubil Cerkev in ljudi znal obdržati v Cerkvi. Ni pustil, da bi se zaradi ideoloških vplivov kakor koli oddaljili od Cerkve. Zavedal se je, da ga bo to stalo življenja. Slutil je svojo smrt. In vseeno je ostal na svojem mestu, znotraj Cerkve. Lahko bi se oddaljil, saj ga tudi škof in nekateri duhovni sobratje niso razumeli. Še na misel mu ni prišlo, da bi zapustil Cerkev. Postal je mučenec za Cerkev.
Ko je neki monsinjor očital kapucinskemu patru sv. Piju, da se s svojimi ranami dela preveč važnega in da ga Cerkev čisto nič ne potrebuje, mu je ta preprosto dejal: »Vem, da me Cerkev ne potrebuje, toda jaz potrebujem Cerkev.« Vsi, ki smo krščeni, potrebujemo Cerkev. Cerkev je Kristusova, pa kakršna koli že je. Časi so res težki za vero, za državo, za družine, za Cerkev. In kaj bomo zdaj? Bomo kar tako ždeli, ječali, nergali, se hudovali in pohujševali ali pa bomo kaj storili?
Če smo že prišli v Turnišče, potem recimo Božji Materi, da preprosto brez nje ne gremo domov. Ona je spočela Jezusa v pokorščini Bogu, ko je izrekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Marija je vzgojila svojega sina Jezusa, da je bil pokoren njej in krušnemu očetu Jožefu že pri dvanajstih letih, kot navaja evangelist Luka (prim. Lk 2,51). Jezus je gotovo občudoval zgleden odnos med Marijo in Jožefom in se je tako učil spoštovati mater in krušnega očeta. Tudi on se ni odtegnil četrti zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji. Ker je bil pokoren Mariji in Jožefu, je zato vedno bolj hrepenel po izpolnjevanju Očetove volje v nebesih. Postal je žrtev na križu za naše grehe in nas tako rešil pred oblastjo zmaja in njegovim uničenjem.
Spoštovanje in ljubezen med možem in ženo močno vplivata na otroke, ki se tako naučijo spoštovati starše in druge ljudi. V družini je pomembna zdrava avtoriteta, ki vse povezuje v trdno skupnost. Po mnogih družinah se pojavlja modni trend, ki člane spreminja v nekakšne partnerje, kjer se izpostavlja zgolj pomen prijateljstva. Vsi imajo samo pravice, dolžnosti pa nobene. V takšnih družinah postane kakršna koli ustanova, ki zahteva dolžnosti, tudi šola ali Cerkev, eno samo breme. Zato grozijo s sodišči, medijskim linčem ali celo z nasiljem. Pomanjkanje pokorščine ruši avtoriteto in uničuje red pravne države, v Cerkvi pa povzroča zmedo in pohujšanje. V takem stanju se ne more nič narediti, nič rešiti. Stanje brez avtoritete je stanje brezupa, kaosa in uničenja.
Cerkev sloni na avtoriteti rimskega škofa, papeža. Še posebej zadnji papeži svojo avtoriteto dojemajo kot služenje ljudem, a hkrati tudi kot zavezanost ljubezni v resnici. Te avtoritete smo po škofovskem posvečenju deležni tudi škofje. Skupaj s papežem vodimo Cerkev in tudi vse stvari presojamo v luči papeževega učenja in ravnanja. Škof mora prisluhniti ljudem, vendar se odloča v svoji vesti. Škofove odločitve zavezujejo najprej njega samega. Moj nekdanji redovni predstojnik mi je dejal: »Škof ne odstopa nikoli!« To pomeni, da četudi nanj izvaja pritisk cela Slovenija, da mora storiti to, kar ni v skladu z njegovo vestjo, tega ne bo storil. Škof se ne more ravnati po zahtevah javnosti, kdaj, kako in komu naj spregovori o perečih zadevah Cerkve in kako naj ukrepa. Pri tem mu je vodilo zavezanost do resnice, obramba dobrega imena vsakega človeka in odgovornost, da ne pride do duhovne in moralne škode. Včasih mora škof molčati, drugič spregovoriti in končno tudi ukrepati v smislu določil Zakonika cerkvenega prava.
Slovenski škofje ordinariji smo v tem težkem trenutku za Cerkev na Slovenskem med seboj v polni edinosti, bratstvu in ljubezni. Za nas je papeževa volja edini zakon. Noben se ni sam postavil v to službo. Na mesto škofa ordinarija nas je imenoval papež, kar pomeni zagotovilo, da Kristus izbira in pošilja škofa kljub njegovim pomanjkljivostim in nesposobnostim. Škofje za svoja dejanja odgovarjamo papežu in v zvezi s tem sprejemamo tudi posledice.
Mnogi mislijo, da je škofovska služba samo čast in nič drugega. Ne vedo pa za skrite boje, ki se odvijajo v vesti. Ne vedo za ponižanja in grožnje, ki si sledijo skoraj vsak dan. Ne vedo za hude stiske v duši, do katerih prihaja zaradi človeških slabosti. Ne vedo za žalost zaradi needinosti v Cerkvi. Škof je zato toliko bolj vesel vsake dobre besede, molitve, spodbude in potrpežljivosti.
Kot se je teta Elizabeta razveselila obiska Device Marije, sem se tudi jaz razveselil prihoda sester klaris v Turnišče. Končno se je zgodilo to, kar sem napovedal lani prav za ta praznik. Imamo duhovno ambulanto, v kateri sestre z delom lastnih rok pričujejo za preprostega, ubogega Jezusa in nas vabijo, da se jim pridružimo v molitvi za Cerkev in tudi za osebne zadeve. Ne morem izreči primernih besed zahvale vsem, ki ste z vašimi župniki ali kaplani prihiteli sestram na pomoč pri obnovitvenih delih ali opremi samostana. Zame je to močan dokaz, da še imate Cerkev radi in da vam ni vseeno zanjo. Ob nedavnem obisku sester klaris v Turnišču mi je apostolski nuncij dejal: »To je danes odgovor Cerkve na vse krize, ki so se pojavile v njej. Cerkev, ki moli in dela. To je Cerkev prenove in evangeljske izkušnje!« Tudi kardinal Franc Rode je to nedeljo ob blagoslovitvi klavzure v tem istem samostanu dejal: »To je kraj, ki sije kot svetla zvezda na obzorju Cerkve na Slovenskem, ki včasih doživlja tudi svoje težke preizkušnje.«
Zaradi Marije, Matere Cerkve, naj se nas Bog usmili in nam zaradi njenih zaslug ne odreče deleža v veličastju svetih nebeščanov. Ostanimo v Cerkvi, bodimo Cerkev! Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
