Dragi romarji, častilke in častilci Božje Matere Marije, sestre in bratje v Kristusu!

Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik Marijinega vnebovzetja. Že sinoči, na predvečer praznika, in še posebej danes so naša Marijina božjepotna središča in svetišča polna romarjev in turistov, ki so se na ta praznik podali na pot in se želijo na nek način srečati z Marijo, s skrivnostjo in vsebino slovesnega praznika Marijinega vnebovzetja. Kaj je tisto, kar nagiba množice, da na ta praznik množično obiskujejo Marijina svetišča? To ni samo izlet ali srečanje s sorodniki in prijatelji. Lahko bi se srečali kdaj drugič in na drugem mestu. Tu gre za nekaj velikega, skrivnostnega, tu je Marija Vnebovzeta, ki je kot Jezusova Mati povišana v nebeško slavo in kot taka »začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu,« kakor njeno vlogo in pomen praznika izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Marija je upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, to se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija je tisto veliko znamenje na nebu, o katerem govori današnje prvo berilo iz knjige Razodetja. To ni le znamenje na nebu, ampak na poti našega, mojega in tvojega življenja.

In kaj se dogaja na poti našega življenja? Skrbi in vznemirja nas veliko stvari. Kar priznajmo, da smo že nekoliko utrujeni, morda tudi malodušni ali nejevoljni ob nenehnem soočanju z zaskrbljujočimi pojavi in posledicami vsesplošne krize, ki ne popusti in se s svojimi zloveščimi lovkami priplazi celo v zavetje naših domov in družin, pa tudi nekatere cerkvene ustanove niso dovolj odporne proti njim. In če zraven dodamo še vse druge preizkušnje, kot so bolezen, neuspeh v šoli, v službi ali v družini in zraven še naravne nesreče, neurja, suša, požari itd., se zdi, da je mera polna, zato se zaskrbljeno vprašujemo, kam vse to vodi, kje je rešitev.

Verjemite, sestre in bratje, novo upanje, resnična tolažba in rešitev je današnji praznik, praznik Marijinega Vnebovzetja, njegova vsebina in sporočilo. To ni privid, slepilo ali opij, kot so rekli včasih, ampak znamenje, ki jasno govori, da na tem svetu niso samo problemi in tegobe, niso samo temine, ampak je na ta svet, v naše življenje posijala luč, ki še vedno sije. In ta luč je Jezus Kristus, ta luč, to upanje in ta rešitev je njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v moči Jezusovega naročila učencem že 2000 let in se bo uresničevalo do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ko bosta nastopila novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravičnost (2 Pt 3,13).

To delo odrešenja je najprej uresničil sam Jezus Kristus v velikonočni skrivnosti svojega trpljenja, smrti in vstajenja. To delo odrešenja je uresničil Jezus Kristus, ko je na svoje učence poslal luč, ogenj in moč Svetega Duha, da so oni sami in njihovi učenci ponesli luč evangelija po širnem svetu. V to dogajanje je vstopila Marija, ko je v Nazaretu s svojim »zgodi se« sprejela Božji načrt in postala Odrešenikova Mati. V to dogajanje smo pri krstu vstopili tudi mi, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta.

V današnjem evangeliju smo slišali dobro znani dogodek, kako Marija, potem ko je sprejela Božje sporočilo, da bo postala Odrešenikova Mati, obišče sorodnico Elizabeto, ki jo blagruje, ko pravi: »Blagor Ti, ki si verovala in sprejela Božji načrt, ki si sprejela to imenitno ponudbo, da si postala Mati Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta.« In Marija, ob vsej negotovosti, ki je povezana s tem poslanstvom, v vsej skromnosti ne skriva veselja in nadaljuje: »Da, moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto« (Lk 1,46–49).

In kako je z nami? Ali je v nas kaj tega globokega veselja, da smo kristjani, da imamo kot Jezusovi učenci svetlo prihodnost, da so naša imena zapisana v nebesih, da nam Marija, poveličana v nebeški slavi, kaže pot, ki je polna tolažbe in nepremagljivega upanja? Ali smo veseli, da smo člani Cerkve, te velike Božje družine, ki ji je Jezus zaupal svoje delo odrešenja za posvečenje vsega stvarstva? Tudi tu so problemi in težave, se posebno v tem času, ki se veliko govori in piše o Cerkvi – tako pozitivne stvari kot tudi žal nekatera negativna dogajanja. Mnogi se sprašujejo, kako to, da se tudi v Cerkvi dogajajo nepravilnosti in zlorabe? Za marsikoga, ki ima šibko vero, je to lahko razlog, da se še bolj odtuji in razočaran odide. S temi pojavi se moramo resno soočati in vedno računati s tem, da Cerkev, družino Božjih otrok, sestavljamo ljudje, ki smo grešna bitja, da je Cerkev Božja in človeška ustanova, ki je sveta, ker je njen ustanovitelj svet, pa tudi grešna, ker jo sestavljamo grešni ljudje. Po krstu in birmi smo sicer vsi poklicani k svetosti, žal pa vedno zvesto ne sledimo temu klicu, grešimo in podlegamo vsem mogočim negativnim vplivom in silam teme, ki so vedno na delu. Apostol Peter je to predvidel, zato v svojem prvem pismu svari vernike: »Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri« (1 Pt 5,8).

Jezus sam je v puščavi doživljal napade hudega duha in je skušnjave odločno zavrnil. Vabi pa tudi nas, da uporabimo vsa sredstva ter vztrajno zavračamo zlo in delamo dobro. Daje nam posebno znamenje, ki nam pomaga v boju zoper greh, in to je zakrament sprave, po katerem nam odpušča grehe in nam daje novo moč in pogum, da se soočamo s silami teme in se jim odločno zoperstavimo. V govoru na gori nas vabi k novi pravičnosti, ko od nas pričakuje, da odpuščamo, kakor on odpušča, da za hudo vračamo dobro in da ljubimo celo naše sovražnike, da bomo otroci nebeškega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5,44–45). Pri vsaki sv. maši smo na začetku povabljeni h kesanju, ko molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam bratje in sestre priznam, da sem grešil, v mislih besedah in dejanju«. Dokler to iskreno molimo in si resno prizadevamo za spreobrnjenje in poboljšanje, lahko vsakemu mirno pogledamo v oči. Razen tega in še zlasti je prenovo treba začeti pri sebi, ne pri drugem, saj Jezus pravi: »Kaj pa gledaš iver v očesu svojega bližnjega, bruna v lastnem očesu pa ne vidiš. Hinavec. Izderi najprej bruno v lastnem očesu, potem išči iver v očesu svojega bližnjega« (Mt 7,3–5). Bl. mati Terezija je to še bolj preprosto povedala. Ko jo je neki novinar vprašal: »Sestra, vi gotovo veste, kaj je treba storiti, da se bo prenovila Cerkev,«, je rekla: »Vem. Jaz in vi se morava poboljšati.« Prenova Cerkve se začne pri meni in pri tebi. Papež Janez XXIII. je rekel, da je Cerkev kot mati in vsak dober otrok spoštuje svojo mater in jo ima rad, tudi če kdaj mati naredi kakšno napako. Tudi mi ljubimo Cerkev in čuvajmo njen ugled.

Napake in grešna dejanja je seveda treba popraviti in za to morajo poskrbeti ustrezne službe. Vedno znova pa nas spremlja vabilo Jezusa Kristusa: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam« (Mt 12,28–29).

Praznik Marijinega vnebovzetja, ki slavi delo odrešenja, ki se je najprej uresničilo na Mariji, je zato resničen praznik veselja, tolažbe in upanja, ki vabi k novemu začetku na vseh področjih, zlasti v naši hoji za Kristusom v našem krščanskem življenju. Na novo pot in k novemu začetku nas bo povabilo novo šolsko, veroučno in pastoralno leto, ki se že svetlika na obzorju. K novemu začetku nas bo na poseben način povabilo leto vere, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil in ga bomo začeli obhajati 11. oktobra letos, ko mineva 50 let od začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora in 20 let od izida Katekizma Katoliške Cerkve. V apostolskem pismu Vrata vere, s katerim papež Benedikt XVI. napoveduje leto vere, je rečeno, da želi biti to leto vabilo, da bi znova vzeli v roke dokumente drugega vatikanskega cerkvenega zbora in Katekizem Katoliške Cerkve in bi z njihovo bogato duhovno vsebino bogatili naše krščansko življenje in še posebej življenje in delovanje Cerkve v naši domovini.

V naši škofiji želimo v duhu slovenskega pastoralnega načrta nadaljevati in poglabljati duhovno in pastoralno prenovo, ki se uresničuje prav v skrbi za naše oznanjevanje, za lepoto in duhovno moč svetega bogoslužja in za dobrodelnost, ko je, se zdi, vedno več ljudi, ki so potrebni naše človeške bližine in pomoči.

V želji, da bi vsi ti novi, mnogo obetajoči dogodki in pojavi dobili novo moč in duhovni polet, in bi to v kar najboljši meri uresničili, danes, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, obnavljamo in utrjujemo našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji. To, kar smo obljubili na začetku naše samostojnosti in letos, ob 21. obletnici osamosvojitve, slovesno potrjujemo. Naj bo obnova izročitve Božji Materi Mariji izraz naše hvaležnosti in zaupanja do Božje Matere Marije, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi vso zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov naše narodne in verske zgodovine, ko so salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim v 8. stoletju oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v Božje kraljestvo tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod, do sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta v 9. stoletju prinesla luč vere našim prednikov v Panoniji in po drugih krajih, kjer so pozneje zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča kot npr. na Ptujski Gori, na Svetih gorah, v Petrovčah, v Nazarjah, na Sladki Gori, v Olimju, na Brezjah in drugod. To je opazil tudi pokojni papež, sedaj že blaženi Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje.« Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: »Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi«. To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji Božji Materi Mariji Vnebovzeti molimo: Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija.

Na začetku letošnjega junija je bil v Milanu sedmi svetovni kongres družin, ko so se pogumno soočale s problemi sodobne družine, ki je razpeta med domom in službo, med delom in prostim časom, večkrat pa se pojavljajo tudi resni problemi, ko mnoge družine valovi ekonomske in socialne krize izrivajo na rob preživetja. V Milanu se je zbralo okoli milijon mlajših zakoncev in staršev skupaj z otroki. Ob pomoči strokovnjakov in na podlagi lastnih izkušenj so ugotavljali, da so kljub vsem težavam usmeritve oziroma trendi pozitivni, da je vedno več zakoncev in staršev, ki odkrivajo lepoto in moč urejenega zakonskega in družinskega življenja. To smo videli tudi pri nas, ko smo se ob referendumu zavzeli za klasično družino, ki je utemeljena v človeški naravi, na naravnem zakonu in v Božjem razodetju, ki že na prvih straneh Svetega pisma pravi, da je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo, ju med seboj povezal z vezmi ljubezni, da bi v tej osnovni življenjski skupnosti dosegala polnost in smisel življenja ter ustvarjala pogoje za rast novih članov človeške družbe (1 Mz 1,27–28). Je pa tudi res, da sile teme tudi na tem področju ne mirujejo. Demografi in ekonomisti že nekaj časa bijejo plat zvona in se sprašujejo, kdo bo delal in zaslužil za pokojnine, če ne bo otrok? Drugod se že postavljajo vprašanja, kaj bo, če nas bodo preplavili biološko in duhovno močnejši azijski in afriški narodi in ljudstva, zato je razveseljivo dejstvo, da po svetu in pri nas raste število tistih družin, ki niso odkrile le pomen in lepoto urejenega družinskega življenja, ampak tudi pomen in lepoto večjega števila otrok. Nadvse pomembna sta duhovna vsebina in okolje, ki ju ustvarjata družinska molitev in nedeljska sveta maša. Verska in duhovna kriza močno odmeva tudi v Cerkvi, še posebej ob že zaskrbljujočem upadanju duhovnih poklicev. Pa tudi tu se zdi, da se uresničuje preroška beseda Stare zaveze, kjer je rečeno, da Bog lahko naredi, da v puščavi začno izvirati vrelci voda in ponovno vse ozeleni (prim. Iz 41,18–20). Tako v Cerkvi v naši domovini že opažamo rahel porast duhovnih poklicev. To je najlepša zahvala in spodbuda vsem molivcem in vsem, ki sodelujejo pri delu za duhovne poklice, posebej v molitveni zvezi za duhovne poklice.

Bratje in sestre v Kristusu, to je oznanilo in vsebina naše vere, to je tudi temeljno sporočilo današnjega praznika, da zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu niso zadnja beseda. Odločilno dogajanje je delo odrešenja, je Božji odrešitveni načrt, ki svet in človeštvo zanesljivo vodi proti nebeški domovini, v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13). Marija Vnebovzeta nas vabi na to pot. Ona je ta cilj že dosegla, potem, ko je na poti zemeljskega življenja zvesto sodelovala in izpolnila Božji načrt in je zato mogočno znamenje na nebu, na nebu mojega in tvojega življenja (prim. Raz 12,1). Zato bratje in sestre, stopimo tudi mi na to pot, da bomo obrodili bogate sadove za našo sedanjost, za našo prihodnost, za našo večnost. Marija je z nami, bodimo tudi mi z njo – naj k temu pripomore tudi današnji praznik. Amen.

msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof