Marija, Mati Cerkve
V lavretanskih litanijah imamo tudi vzklik »Marija, Mati Cerkve«. Vzklik izvira zlasti iz podatka v Apostolskih delih, da so po vnebohodu v pričakovanju Svetega Duha vsi apostoli »enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Sveti Duh je Marijo obsenčil ob angelovem oznanjenju, ko je postala Kristusova Mati, in je postala Mati Cerkve, ko je na binkoštni dan nastal z neba šum in se je Sveti Duh spustil na apostole in tudi na Marijo, ki je skupaj z njimi molila in tako postala Kraljica apostolov in Mati Cerkve.
Če je Marija »Mati Cerkve«, potem je tudi Cerkev »otrok Marijin«, kakor pravi naša ljudska pesem: Jaz sem otrok Marijin. Vsak kristjan in tudi cela Cerkev je resnično Marijin otrok, kadar veruje, kakor Marija v Nazaretu (Lk 1,38), kadar zaupa, kakor Marija v Kani Galilejski (Jn 2,5), kadar ljubi, kakor Marija na Kalvariji (Jn 19,25). Vse tri božanske kreposti, vera, upanje, ljubezen, ki predstavljajo celotno vsebino naše vere, so najprej popolnoma naravne vrline, ki jih vsak človek prinese s sabo na svet kot prvinske nosilce vsakega veselja do življenja in delovanja.
Marija je Mati Cerkve, ki veruje: Elizabeta je v Ain Karemu Marijo pozdravila tudi z besedami: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,45). In če se vprašamo, kaj je Marija verovala, moramo obrniti samo eno stran nazaj v evangeliju po Luku, kjer najdemo zapisano, da je Marija angelu verjela najprej, da je Bog naklonil sina ostareli sorodnici Elizabeti, nato pa je verjela tudi, da ga z enako močjo lahko nakloni tudi njej (Lk 1,35–37). Angel je Marijino vero oprl na preverljivo resnico in oprijemljivo dejstvo. Tudi vera Cerkve in vsakega njenega vernika ni slepa vera, temveč trdno stoji na brezštevilnih oprijemljivih dejstvih in dogodkih v zgodovini celotne Cerkve in vsakega včlenjenega uda.
Marija je Mati Cerkve, ki zaupa. Na svatbi v Kani je Marija rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite!« (Jn 2,5). Marijine besede lepo razodevajo njeno brezmejno zaupanje v njenega Sina, ki ne ostaja samo njeno, temveč se prenaša tudi na strežnike in druge navzoče. Brezupnež bi oporekal, rekoč: »Mar bomo zdaj vodo pili?« Pravi zaupnik pa se na Gospodovo besedo zanese in stori, kar mu Gospod veleva. Tako je ravnal tudi prvak apostolov sv. Peter: »Gospod, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« In jo je vrgel: »In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala« (Lk 5,5–6). Tudi zaupanje Cerkve in vseh njenih zvestih ni prazno zaupanje, temveč raste iz brezštevilnih ugodnih izkušenj in izpolnjenih pričakovanj celotne Cerkve in vsakega posameznega člana.
Marija je Mati Cerkve, ki ljubi: Ko so Jezusovi učenci videli, da so ga prijeli, so ga vsi zapustili in zbežali (Mt 26,56). Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in njena sestra, Marija Magdalena in učenec, ki ga je Jezus ljubil (Jn 19,25). Prijatelja spoznaš v stiski, pravi naš pregovor, ki velja tudi za prijatelje Cerkve: kdor se je v ljubezni do Cerkve ohladil, čaka na ugodno priložnost, da pod pretvezo svetosti in grešnosti Cerkve iz nje izstopi in zbeži in pozablja, da je Bog tudi svojega Sina, ki ni poznal greha, zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali v njem Božja pravičnost (2 Kor 5,21). Pod Kristusovim križem pa marsikje stoji samo mala čreda, ki pa ji njen pastir zagotavlja: »Ne boj se, mala čreda, zakaj vaš Oče je sklenil dati vam kraljestvo« (Lk 12,32). Marija, kraljica apostolov in Mati Cerkve – prosi za nas! Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof
