Spoštovani g. opat, sobratje v duhovniški in diakonski službi. Spoštovani visoki gostje in predstavniki družbenega življenja: g. Mitja Bervar, predsednik Državnega sveta, g. mag. Miroslav Mozetič, predsednik Ustavnega sodišča, evangeličanski škof g. Geza Filo. Spoštovane vodje poslanskih skupin in drugi poslanci državnega in evropskega parlamenta. Spoštovani mag. Dobran Božič, načelnik Generalštaba in člani slovenske vojske, spoštovani generalni direktor Policije in drugi predstavniki Policije ter civilne zaščite. Spoštovani člani diplomatskega zbora. Spoštovani direktor Urada za verske skupnosti. Dragi bratje in sestre!
Nocoj smo se zbrali, da bomo pred državno proslavo praznika samostojnosti in enotnosti, ki smo jo izglasovali in dokazali na plebiscitu pred 23. leti, darovali sv. mašo za domovino. Da bi bila samostojna, svobodna, manj razdeljena in bolj enotna v gledanju na preteklost, sedanjost in prihodnost.
Izteka se eno izmed najbolj kriznih let od osamosvojitve. Ob pisanju letnih poročil se ni mogoče izogniti ugotovitvi, da smo v primerjavi s preteklimi leti občutno padli na gospodarskem in drugih področjih. Izgubljamo na mednarodnem ugledu. Vse bolj je prisotna stiska mnogih, tako družin kot posameznikov. Brezposelnost mladih narašča najhitreje v Evropi. Narodova energija, kri mladih, tudi celih družin, ki odteka v tujino, je zaskrbljujoča. Odkrivanju nepravilnosti in goljufij ni videti konca. »Udarilo« je tudi po Cerkvi, ki je letos izgubila dva nadškofa, čeprav, kot sta sama rekla, nista edina in glavna krivca za neodgovorno gospodarjenje in upravljanje cerkvenega premoženja v mariborski nadškofiji. To je vneslo velik nemir in zmedo med duhovnike in vernike. V nekaterih krogih pa privoščljive odzive. Včasih izgleda, kot da se pod nogami močno majejo tla temeljnih vrednot, brez katerih človeštvo ne more preživeti. Hkrati pa se tolažimo, da je vse skupaj le del svetovnega procesa, da gre ponekod že na bolje in da smo sami že na dobri poti.
Kljub predprazničnemu vzdušju, ko se po navadi tako in drugače napetosti umirjajo in se pozornost usmerja na prijetnejše vsebine, je ob razglasitvi rezultata mednarodnega testa naših bank zaskrbljujoče zazvenela izjava vidnega politika ene izmed največjih koalicijskih strank, ko je ugotovil, da je nastala situacija posledica slabosti in napak vlad mnogih mandatov. To zastavlja vprašanje, če smo sploh sposobni upravljati z lastno državo in tako je v nadaljevanju dodal, da nam grozi, da jo bomo celo izgubili, če bomo šli po tej poti.
Prav v teh predprazničnih dneh se nam upravičeno zastavlja vprašanje: kam je šel ves tisti zanos, ki nas je dvigal in nam osmišljal življenje pred 23 leti, tisto hrepenenje, tista energija po uresničitvi stoletnih sanj o lastni domovini, ki smo jih doživljali ob nestrpnem pričakovanju izida rezultatov osamosvojitvenega referenduma?
Enotnost in sodelovanje, čeprav le kratkotrajni, ki smo ju doživeli v desetdnevni vojni, in nenavadna sproščenost ter pristna radost, ki sta nas navdajali ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, so plemenite podobe »drugačnega Slovenstva«, tistega, ki je vlivalo upanje, da bomo končno svobodno živeli kot brat ob bratu, srečni spravljeni in v prijateljstvu s sosedi, kot poje Prešeren v naši himni, ki jo bomo v teh dneh na proslavah in po medijih večkrat slišali. Ko danes analiziramo obstoječe stanje, ugotavljamo, da socialne stiske in krivice rastejo in nam ne gre najbolje.
Starosta slovenstva, stoletnik, akademik Boris Pahor iz Trsta trdi, da v naši himni in predvsem v zavesti manjka bistvena kitica, ki govori o nas in naši deželi in ne nazadnje o Bogu, saj le v primeru, da obstajamo, lahko postanemo preroški in svetovljanski in enakopravni z vsemi. Pahor je tudi izjavil: »Jaz sem razumsko pesimist, po srcu pa optimist, in de facto verjamem, da bo človek nekje našel neko drugo formulo, in ta formula je zelo preprosta – ljubezen. Ni druge rešitve.« (Tako sem živel, Stoletje Borisa Pahorja str. 273).
Spoštovani!
To ljubezen osmišlja le Ljubezen z veliko začetnico, ki se je razodela z učlovečenjem in rojstvom Jezusa Kristusa, ki je s tem postavil temelj vesoljnemu bratstvu. Emanuel je bil obljubljen kralju Ahazu v veliki narodni krizi izvoljenega ljudstva, a ta obljube ni sprejel, ni bil pripravljen iti po novi poti. In vendar je Kristus v polnosti časov prišel, da bi nam pokazal pot rešitve s svojim zgledom in naukom. Pa naj bodo to njegove besede: »Karkoli ste storili kateremu izmed teh najmanjših bratov, ste meni storili,« ali pa: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil,« in še druge.
Jožef Klekl, duhovnik s področja med Muro in Rabo, ki je takrat spadalo pod Ogrsko, je pred natanko 100 leti v prvi številki Novin zapisal in spodbujal rojake: »Branimo krščanstvo, ljubimo svoj jezik, svoj narod, svoj dom,« in jih v nadaljevanju pozval: »Na delo!« In vemo, da jim je kljub težkim okoliščinam in časom hudega raznarodovanja uspelo.
Danes, ko se spominjamo enega izmed najpomembnejših dni naše zgodovine in ko nam ni vseeno, kako naprej, sledimo in upoštevajmo tudi misli pokojnega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki se je teh maš za domovino redno udeleževal: »Branimo temeljne vrednote (ki so tudi krščanske), ohranimo svoj dom, negujmo srčno in narodovo kulturo, spoštujmo se in sodelujmo med seboj, le tako bomo dali sebi in našim sinovom, sosedom in svetu najlepši dar, dar vesoljnega bratstva, da tako zadoni še zadnji del Zdravljice: ˝Prijat'lji, … ki smo zato se zbrat'li, ki dobro v srcu mislimo, dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi.˝« Ob koncu naj vsem, ki ste nocoj prišli, zaželim blagoslovljene božične praznike. Iskrene čestitke tudi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Naj nas prav praznovanje rojstva Kneza miru poveže v družino bratov in sester, ki se spoštujejo in so sposobni tudi skupaj praznovati.
Amen.
msgr. Andrej Glavan
apostolski administrator
ljubljanske nadškofije,
novomeški škof
in
predsednik SŠK
