Prisluhniti kriku osamljene osebe: »Nimam človeka« (prim. Jn 5, 1-9)

Vera in ljubezen: služenje bližnjemu, dejanje vere in ne samo človeški aktivizem

 Zgled in pričevanje bl. Matere Terezije

Bl. Mati Terezija nas s svojim zgledom in svetostjo vabi, da bi vsi zoreli v veri in ljubezni in tako vsaj malo uresničevali svojo poklicanost k svetosti. Takole je zapisala v svojih spominih in pismih (Pridi, bodi moja luč): »Njegova pota so tako lepa. – Če pomislite, da se vsemogočni Bog sklanja tako globoko, da ljubi Vas in mene in naju uporabi – in da nam da občutek, da nas potrebuje. – Ko se staram, moje čudenje nad njegovo ponižnostjo bolj in bolj raste in ne ljubim ga zaradi tega, kar daje, marveč zaradi tega, kar je – Kruh Življenja – Lačni« (str. 295). In na drugem mestu bl. Terezija zapiše: »Moja ljubezen do Jezusa postaja vedno preprostejša in mislim, da tudi bolj osebna. – Kakor naši ubogi skušam tudi jaz sprejeti svojo revščino, da sem majhna, nemočna, nesposobna velike ljubezni… Bog nas je ustvaril, da bi bili ljubljeni po njegovi ljubezni in ne, da bi bili uničeni po svojem sovraštvu« (str. 296 in 341).

V tem je čudovito razodevanje in uresničevanje ljubezni in resnice. Bl. Mati Terezija nam je lep zgled, kako spolniti Gospodovo postavo (prim. Gal 6,2b) in še veliko več kot to, darovati se v popolni ljubezni, ki pomeni predvsem spolnjevanje Božje volje ne pa neprestano iskanje samega sebe, tega večnega egocentrizma in egoizma, ki uničuje sodobnega človeka. In vztrajati tudi »v temni noči križa«, ki jo je doživljala mati Terezija: »Molite zame – kajti moje notranje življenje je vedno težje živeti. Biti zaljubljen in kljub temu ne ljubiti, živeti iz vere in kljub temu ne verovati. Izčrpati se in kljub temu biti v popolni temi. Molite zame… Božjo voljo sprejemam: ne v svojih občutkih, ampak s svojo voljo« (str. 268 in 265). In prav v tem je njena veličina, njena svetost, služiti, spolnjevati Božjo voljo, bližnji je razodevanje Božjega obličja.

Naj nas pouči evangelist Janez: »Gospod, nimam človeka … (prim. Jn, 5,19)

Množica zdravih in bolnih. Eni hodijo in se prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi zopet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih.

Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, tukaj je vse nejasno. Tukaj ni človeka, tu je zgolj množica v kateri posameznik ostaja sam.

Tako je bilo takrat v Betesdi, težko je bilo v tej množici izluščiti nekaj človeškega. Težko je biti človek z obrazom, ki govori o samostojni osebnosti. In v taki čredniški, poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja. Theillard de Chardin je dejal, da je največja težava za človeštvo ne toliko lakota, kuga, bolezni … Ali kaj podobnega, ampak tista duhovna bolezen, to je, izguba veselja do življenja, do radosti bivanja.

Temu bi lahko rekli neke vrste vseenost, apatičnost in malodušje, ki je na meji neke življenjske utrujenosti.

Navidez je vse živo, vse se giblje, vse nekaj počne, nekaj govori in se z nečim zabava. Če bi pa hotel ob vsem tem poiskati nekaj skupnega, si vznemirjen, ker ugotoviš, da so res bolniki duha.

In vse to se odvija tudi danes med nami. Polagoma in nezavedno se nalezemo tega duha. morda se navadimo, da nas drugi ne skrbijo, zdi se nam nespodobno »vtikati se v njihovo bolezen«, nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. To je velik problem sodobne individualistične družbe.

Biti čisto sam s svojimi problemi - krik: »nimam človeka«

V čem je bilo bistvo problema v Betesdi? Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh ostalih? Rešitev se skriva v odgovoru ne Jezusovo vprašanje »Če bi rad ozdravil?« ko mu bolni odgovori: »nimam človeka« …

Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo ga, morda celo vprašajo po njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega … Bolnik je čisto sam. V Betesdi vlada občutek nepripadnosti, nikomur ne pripada, nikamor na spada, nikogar nima. Nihče se ne čuti odgovornega za bolnika, nikomur ni potreben, nihče ga ne potrebuje.

Jezus ga je videl

Veliko ljudi je šlo tisti dan mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali, niso imeli časa za njega, toda potem pride On, ki ne more mimo brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka je čutil bolečino sočloveka. Ustavil se je.

Zadržal je svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa, ki ga povzroča množica. Ne prepusti se čredniškemu toku, ampak se posveti človeku …

Ta človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil tistemu trenutku zanj najbolj  pomembno bitje, zato se mu popolnoma posveti, dejansko se res z »dušo in telesom ustavi pri njem ...«

Mnogi so namreč tekali mimo in bolnika sploh niso opazili, ker so se na vse skupaj, tudi na to bedo življenja že kar navadili, tako da jih sploh več ne vznemirja.

Toda Jezus ravna drugače. Vidi prav tistega, ki je najbolj trpel. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka, tudi ne odlaša, češ saj je jutri še čas. Jezus se ne ustraši, ne »ovinkari«, ne išče izgovorov, gre naravnost, k najbolj temeljnim problemom. In bolnik takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sam, ampak dejstvo, da nima človeka.

Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti …?

 Z Jezusom brezimna množica postane skupnost, občestvo

Ko Jezus pride v to množico, se v tistem trenutku v tej brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega, nekaj bistvenega spremeni …

Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad … vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.

Sveto pismo, evangeliji niso abstraktna teorija, ampak nas resno izzivajo k razmisleku, koliko smo se tudi mi sami predali sodobni »kulturi ugodja, udobja in bega pred odgovornostjo«. Ali je morda nekdo zelo blizu nas, ki mora žal ponavljati besede iz Janezovega evangelija: »Nimam človeka ...« Kot mater Terezijo Gospod tudi nas vabi: »Pridi, bodi moja luč …«

K služenju bližnjemu nas vabi tudi papež Frančišek v svojem pismu ob 22. svetovnem dnevu bolnikov. Vera in ljubezen: »In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1Jn 3,16). Takole zaključuje svoje pismo: »Na 22. svetovni dan bolnikov zaupam Mariji, da bo bolnim pomagala prenašati trpljenje s trpljenjem Jezusa Kristusa in da bo podpirala vse, ki negujejo bolne. Vsem – bolnim, tistim, ki jim strežejo, in vsem odgovornim – iz srca podarjam svoj apostolski blagoslov«.

Msgr. dr. Anton Jamnik,

ljubljanski pomožni škof