Bratje in sestre, Marijini častilci!
V glavni mašni prošnji današnjega slovesnega praznika smo slišali: »Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu.« Marija je Mati Cerkve, ker je Mati Kristusa, ki je glava skrivnostnega telesa. Je Mati vseh verujočih, ki smo udje skrivnostnega telesa Cerkve.
Marijino vnebovzetje je odsev poveličanja njenega Sina in podoba napovedanega poveličanja, ki čaka nas, njene otroke. Jezus je pred vnebohodom obljubil svojim učencem: »Zopet bom prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jn 14,3).
Odkar je Slovenija samostojna država, na praznik Vnebovzete obnavljamo tudi svojo izročitev Materi Božji, kar bomo storili ob koncu nagovora. Mariji se bomo zahvalili za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo in jo hkrati prosili, da bi v teh težkih in zahtevnih časih storili vse, kar moremo in moramo narediti za izhod iz moralne, duhovne in gmotne krize, v kateri smo.
1. Marijino vnebovzetje je v nekem smislu Marijina velika noč. Njeno poveličanje je najbolj neposredna posledica prostovoljnega Sinovega ponižanja. Božji Sin je postal človek in se utelesil v telesu Device Marije ter postal »Sin človekov«, ki je umrljiv. Marija, Božja Mati, pa je prejela slavo, ki pripada Bogu in je prvo ustvarjeno človeško bitje, ki je deležno dokončnega pobožanstvenja ustvarjenih bitij. Bog je postal človek, radi ponavljajo cerkveni očetje, da bi človek lahko postal božji. V Mariji se je to v polnosti konkretno uresničilo. Marija je prva v vsej polnosti deležna slave prihodnjih časov, h kateri smo tudi mi vsi poklicani.
2. Bogoslužje poje hvalnice Devici Mariji, njeni ponižnosti in veri. Kakor se je Kristus ponižal in bil pokoren do smrti, smrti na križu (Flp 2,8), tako je Marija kot ponižna dekla Gospodova (Lk 1,38) skupaj z njim preživela ponižanje križa. In kakor je Kristusa Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsa imena (Flp 2,9), tako je tudi Marijo Gospod povišal in povzdignil, da jo zdaj blagrujejo vsi rodovi (Lk 1,48). In kakor je Bog poveličal Kristusa, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih (Ef 1,20), tako je Gospod poveličal Marijo, ko jo je postavil za mater in kraljico nebes in zemlje, vsem svojim angelom, učencem, vsej Cerkvi, vsemu človeštvu (Jn 19,26).
Pri maši na predvečer praznika beremo berilo iz Lk 11,27-28, v katerem je neka žena, ki je poslušala in občudovala Jezusa, povzdignila glas in zaklicala: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile.« Jezus ji je odgovoril: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in jo spolnjujejo!« Praznični evangelij ponovi Elizabetino hvalnico: »Blagoslovljena ti med ženami, […], blagor ji, ki je verovala, da se bo spolnilo, kar ji je povedal Gospod.« Marija ne le posluša in izpolni Božjo besedo, ampak veruje v Njegovo moč do te mere, da ne omahuje v sprejetju celotne Bože skrivnosti, tudi če se zdi »absurdna« - nemogoča.
Marija nam je postavljena za zgled, da bi posnemali njeno krepost, v zaupanju v Besedo, od katere nam pride vse dobro, tako kot je za Marijo prišlo vse dobro. Potrditev absolutne vrednosti ponižnosti Device, popolnoma odprte in razpoložljive Besedi, ki v njej postane meso iz njenega mesa, najdemo v vzkliku pred evangelijem: »Marija je v nebesa vzeta; veselijo se množice angelov.« To je zmaga Božje slave, ki se je razodela nad vsako pričakovanje.
3. Marijina slava izvira iz neskončne velikodušnosti Boga do ljudi, razodeva pa tudi dinamiko Božjih darov. Devica posluša in spolnjuje Božjo besedo, zato je blagrovana. Poslušati in spolnjevati Božjo besedo pomeni oblikovati se po njem, ki je v nas utelešen, živeti iz sreče Boga, da je postal eden izmed nas, da bi bili mi vsi lahko božji. Ko Marija zapoje: »Moja duša poveličuje Gospoda,« v njenih besedah odmeva pesem izvoljenih v raju. Angeli, pravi bogoslužje, jo veselo spremljajo. Njihovo veselje ni zaradi Marijine slave, ampak zaradi sijaja Božje ljubezni do človeštva. Narava in poklicanost tega človeštva se končno dopolnita v razodetje veličine te ljubezni. V Mariji poveličujemo Božjo ljubezen do človeka, veličino Božjega odrešenja, ki se bo ob svojem času dopolnilo tudi v nas, kot se je v njej, ki zdaj prosi za nas.
4. Kot sem v uvodu dejal, danes obnavljamo izročitev – posvetitev slovenskega naroda naši Kraljici in Materi. Z njo izražamo po Marijinem zgledu svojo pripravljenost, da sprejmemo evangelij za vodilo svojega osebnega in skupnega občestvenega življenja, da bi postali sol in luč slovenske zemlje. Če hočemo, da bo svet postal boljši, bolj pošten, bolj solidaren, manj krivičen, moramo postati mi boljši in ravnati bolj pravično, pošteno in solidarno. Med nami bo več ljubezni, če se vsak izmed nas bolj potrudi za resnično ljubezen do bližnjega.
Mariji bomo izročili najprej naše družine, zibelke življenja, varuhinje vere, krščanskih vrednot in naše pristne slovenske istovetnosti. Ves svet ugotavlja in z njim Cerkev na sinodah, da so družinske in zakonske vrednote danes ogrožene. Vsi poznamo razbite družine, mnoge so na tem, da se razderejo. Molimo zanje in zlasti za otroke, ki najbolj trpijo.
Mariji bomo izročili našo mladino, da bi se oklenila Boga kot edinega najtrdnejšega temelja za življenje in božje postave kot najzanesljivejšega kažipota. Posebej bomo priporočili naše bogoslovce in med njimi še zlasti naše 4 bodoče novomašnike iz naše škofije, ki bodo v oktobru prejeli diakonsko posvečenje in nove bogoslovce, ki se pripravljajo za vstop v bogoslovje.
Izročili pa bomo tudi našo domovino, da bi bila vsem ne glede na prepričanje prijazen dom. Da bi vsi, ki so pripravljeni delati, našli delo, zaposlitev in s tem kruh in gotovost zase in za svoje družine.
Ob koncu recimo nebeški materi: »Mi svoja srca ti damo, zaupno tebi kličemo, Marija varuj nas.«
Amen.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof
