Na predvečer praznika Marije Pomagaj se v baziliki na Brezjah že več kot 40 let tradicionalno zbiramo k slovesni sveti maši, to je k t. i. Večeru slovenskih krščanskih izročil.

Ob obhajanju evharistične daritve in procesije smo povezani s Slovenci doma, v zamejstvu in po svetu. Hvaležni smo Radiu Ognjišče, da nas preko radijskih valov lahko spremljajo vsi, ki danes ne morejo biti z nami. Mnogi na Brezje prihajate namenoma ali se tukaj ustavite zgolj mimogrede z namenom, da bi Mariji izročili prošnje in zahvale, ki jih bo kot skrbna mati posredovala svojemu Sinu. Marijo želimo prositi, naj varuje družine, naš narod in slovensko izročilo, da bi ostali zvesti evangeliju in da bi hkrati utrjevali temelje narodne samozavesti, kulture in samobitnosti.

V času, ko v Ukrajini divja vojna, želimo prositi za mir v tej deželi in po vsem svetu. Mnogi so izgubili življenja, družine so razbite in travmatizirane. Milijone oseb je zapustilo svoje domove, da bi rešili življenje. Nekatere smo sprejeli tudi mi v Sloveniji in ob srečanju z njimi so njihove stiske postale še bolj naše. Lučke, ki bodo gorele ob nocojšnji procesiji, naj nas spominjajo na Jezusa, večno luč, ki je s smrtjo in vstajenjem premagal zlo. Naj sveti luč vere tudi v naših srcih, naj po naši delih razsvetljuje tudi vse, s katerimi prihajamo v stik. Bodimo prinašalci upanja in gradniki miru v svojem okolju in za svet.

Pomislimo nocoj, zakaj se radi zatekamo k Mariji? Kaj je na njej posebnega, privlačnega in nas nagovori? Papež Frančišek takole odgovarja na ta vprašanja. V Mariji se zrcali Božja nežnost in ljubezen. Je Jezusova in naša Mati, pozorna je na Božji glas ter na potrebe svojih otrok. Zaradi tega ji zaupamo naša pričakovanja in skrbi, se ji zahvaljujemo in ji izročamo svoje namene. Marija je pot, ki jo je Bog pripravil za svoj prihod na svet po učlovečenju svojega sina. (prim. Angelovo češčenje na Trgu svetega Petra, 7. 12. 2014)

K Mariji se zatekamo, ker jo čutimo kot osebo med nami. Živi z nami, nas razume, je sočutna, posluša, kar je skrivnostno ohrani v srcu in premišljuje. »Predstavljam si jo kot običajno dekle, dekle današnjega časa, ki je pripravljeno na poroko in da ima družino«, izpostavi papež Frančišek, ko razlaga molitev Zdrava Marija. Papež nadaljuje: Od trenutka, ko se je rodila, do srečanja z Božjim angelom in oznanjenja, si jo predstavljam kot normalno dekle, dekle današnjega časa. Tudi po Jezusovem spočetju je še vedno normalna ženska. To je, kar privlači in jo dela aktualno za današnji čas, da jo lahko posnemamo. Spoštovala je tradicijo, skrbela je za družino, družila se je ljudmi in je bila odprta za Božje načrte, ki jih je bila pripravljena uresničiti. Tudi osamljena je bila v trenutkih, ko je sprejela Božji načrt ali še bolj pod križem, ko je umiral njen Sin. Tako razume tudi našo osamljenost, stiske in brezup. 

Spomnimo se danes svojih družin in korenin naše krščanske vere, ki so nam jih posredovali predniki. Slednja je sooblikovala naše vrednote, ohranjala povezanost s krščanskim občestvom in narodom. Normalno je, da smo ukoreninjeni v preteklosti in živimo v sedanjosti, ki jo soodgovorno oblikujemo. Zgodovina nas uči, kako bolj kakovostno živeti. Življenje brez korenin in brez zgodovinskega spomina je nenormalno in nas lahko zmede ter usmeri na stranpot. Vera je ne samo nekaj normalnega, je pravica slehernega posameznika, da jo živi na način, ki je njemu primeren. Sam zasebno ali v skupnosti, zasebno ali javno. To so štiri razsežnosti verske svobode, ki so normalne za vsako demokratično ureditev zahodnega tipa. Od vsakega od nas in od tega, kako cenimo svojo vero in jo v praksi živimo v družbi, je in bo odvisno, koliko bo vera postala resnična vrednota okolja, v katerem živimo. Ne moremo pričakovati, da bodo drugi spoštovali naše vrednote, če se jih sami sramujemo. Z življenjem po veri ne uresničujemo samo Božjega načrta za nas osebno, ampak tudi bogatimo okolje in odnose, kjer živimo. Na ta način bo svet postajal bolj normalen, to je bolj človeški, sočuten, usmiljen in solidaren. 

Ob Mariji se učimo, kako živeti svojo vero. Včasih v tihoti in v premišljevanju, kakor v trenutku, ko je Marija prejela oznanilo o Božjem materinstvu, včasih na način, ko prevzamemo pobudo in predlagamo, kaj je potrebno storiti. Zgodba v Kani Galilejski, kjer je Jezus storil prvi čudež, je podoba in povabilo za drugi primer (Jn 2,1–11). Marija je bila na svatbi, evangelij poroča, da so bili tam tudi Jezus in njegovi učenci. Marija opazi zadrego, to je, da je zmanjkalo vina. Da pobudo, da Sin iz vode naredi vino, brez katerega ni svatbe. Na simbolni ravni to pomeni, da je zmanjkalo vere in ljubezni, brez katere ni odnosov, lepote ter zakonskega in družinskega življenja. 

Morda sta tudi v naših življenjih vera in ljubezen začeli usihati. Življenje je postalo dolgočasno, nezanimivo in pusto. Poglejmo okrog sebe, kaj lahko prinesemo pred Jezusa in njegovo Mater. Kaj ju želimo prositi? Kakšne želje so v naših srcih, katero hrepenenje je tisto, ki nas vodi in ga primanjkuje. Ko pridemo s sočloveku in mu ne moremo ponuditi nič drugega kot svojo utrujenost in naveličanost, je to tako, kot v Kani, kjer je zmanjkalo vina. Da v takšnem stanju ne odnehamo, je treba k sebi povabiti Jezusa in ga prositi, naj pomnoži našo vero in ljubezen. Prinesimo pedenj to, kar imamo, svoje skrbi in načrte, uspehe in razočaranja. Prosimo ga, da pomnoži v nas svoje darove in nas okrepi. Izročimo naše želje in skrbi tudi Mariji v zaupanju, da ona ve, kaj je najbolj prav. Ona naj prosi za nas. 

Nismo sami, Gospod je z nami. Marija Pomagaj, prosi za nas! Amen. 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in
predsednik Slovenske škofovske konference