Spomin kot izhodišče za spravo in odpuščánje

Zbrani smo pri Mariji Pomagaj na Brezjah v spomin na prestano slovensko medvojno in povojno trpljenje. Po sveti maši je v ta namen predvideno tudi romanje po Rožnovenski poti. Najprej pozdravljam predstavnike štirih organizatorjev današnje slovesnosti, ki so pobuda Vseposvojitev, Nova slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo in Združenje ob lipi sprave. Pozdravljam tudi vse vas, dragi bratje in sestre, ki ste prišli k sveti maši, da bi molili za spravo, odpuščánje, Božje usmiljenje in popravo krivic. Zahvaljujem se bratom frančiškanom za gostoljubje.

Danes je osrednja tema spominjanje zgodovinskih dejstev bratomorne vojne, ne smemo pa spregledati tudi naše osebne zgodbe v luči zgodovine odrešenja. Povabilo k spominjanju je pomembno, ker smo ljudje pozabljivi. Navadno si bolje zapomnimo boleče, travmatične izkušnje. Življenje vsebuje tudi mnoge trenutke sreče in obdarovanosti, pa se tega ne zavemo se ne veselimo. Današnji dan je zato tudi priložnost za globoko, osebno hvaležnost Bogu za vse, kar smo prejeli.

Sveto pismo na mnogih mestih spominja, da je Gospod izbral izvoljeno ljudstvo in ga spremljal na njegovi poti skozi puščavo. Gospod jim je bil blizu in je ostajal do konca zvest svoji obljubi kljub nezvestobi ljudstva. Z njimi je sklenil zavezo, ljudstvo pa je večkrat godrnjalo zoper Boga in ga krivilo za nesreče in tegobe.

Kar je Bog storil izraelskemu ljudstvu, se v spremenjenih zunanjih okoliščinah ponavlja v naših življenjih. V krščanstvu je spomin prepleten z načini in okoliščinami, v katerih se je Bog razodeval v življenju ljudi. Izbral nas je in nas po krstu prištel med Božje ljudstvo, svet narod. Nekateri ljudje gredo po njegovi poti, drugi Božje povabilo ignorirajo ali zavrnejo. Prepogosto se ujamemo v veliko skušnjavo in godrnjamo zoper Boga, očitajoč mu, zakaj dopušča vojne, krivice in zlo, ki ga je zavestno povzročil človek v svojem napuhu in egoizmu.

Spomin je v tem smislu nujno povezan s kompleksnima vprašanjema sprave in odpuščánja. Od nekoga, ki je veliko pretrpel, poudarja papež Frančišek, ne smemo zahtevati družbenega odpuščánja, kjer se zakrije odgovornost posameznika. Sprava je vedno osebno dejanje in nihče je ne more vsiliti celotni družbi, četudi ima nalogo, da jo spodbuja. Splošne sprave ni mogoče zapovedati, kakor tudi krivic ni mogoče pokriti s plaščem pozabe. Ganljivo je, ko vidimo, kako so nekateri zmožni odpustiti, razumemo pa lahko tudi tiste, ki tega ne zmorejo (prim. okrožnico Vsi bratje, 246).

Odpuščánje je možno tam, kjer obstajata zavedanje in sprejemanje dejstva, da nam je Gospod naš dolg že odpustil. Ker je odpuščánje zastonjsko, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi. Tisti, ki odpúščajo, ne pozabijo. Le odpovedo se temu, da bi v njih gospodovala uničujoča sila hudega. Prebijejo začaran krog ponavljajočega se zla. Maščevanje ne poteši nezadovoljstva žrtev in ne reši ničesar, še poudarja sveti oče (Vsi bratje, 250–251).

Pogosto spominjanje Božjih del pomaga ozavestiti vero in jo krepi. Vera je kakor romanje k zadanemu cilju. Gospod nas spremlja na tej poti. Na njej smo deležni lepote in veselja, pa tudi ovir. Zbrani smo v Božjem imenu, da bi molili in prosili za spoznanje, kako ob ovrednotenju polpretekle zgodovine v luči vere živeti danes. Prosimo za milost sprave in odpuščánja v našem narodu. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Odgovorni v državi naj opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso.

Ob vseh naših prizadevanjih ne pozabimo na spoštovanje reda v stvarstvu. Mi nismo tisti, ki delamo prvi. Sveti Pavel nas v današnjem berilu (Rim 4,13.16–18) opozarja, da je na prvem mestu Božje delovanje, šele potem so naša dela. Vse se začne z Božjo obljubo. V zgodbi o Abrahamu je na začetku Božja obljuba, še preden Abraham karkoli stori. Prva stvar torej ni spoštovanje zakona, ampak sprejetje obljube v veri, da bo Bog izpolnil, kar je rekel. V svobodi srca prepustimo Bogu, naj dela po nas, kot želi On. Svoje moči in življenje mu dajmo na razpolago in odgovorno sooblikujmo družbo.

Podoben nauk razberemo iz evangelija (Lk 12,8–12). Jezusa je potrebno priznati pred ljudmi, da nas bo Bog sprejel v nebesih: Vsakega, kdor mene prizna pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli. V življenju naj ne bodo v ospredju naše zasluge, temveč osebno pričevanje vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina.

Evangelij nas opominja, naj prehitro ne sodimo tistih, ki ne izkazujejo svoje vere, ko pravi: »Vsakemu, kdor poreče besedo zoper Sina človekovega, se bo odpustilo; kdor pa izreče kletev zoper Svetega Duha, se mu ne bo odpustilo«. To sta dva vidika vere. Obstaja zunanje izražanje našega prepričanja, vera pa temelji na notranji manifestaciji Svetega Duha. Včasih se lahko zgodi, da kdo težko izpoveduje vero navzven, kar lahko razumemo. Neodpustljivo pa se je upirati Svetemu Duhu, kar je zavestna zavrnitev Boga in njegove zastonjske milosti.

Današnja slovesnost naj bo priložnost za spominjanje Božjih del v naših življenjih in za zahvalo za vse, kar smo prejeli mi osebno ali naši predniki. Okrepi naj vero in zavedanje soodgovornosti vseh za oblikovanje zdrave družbe in medosebnih odnosov. Združimo se v prepotrebni molitvi za mir in spravo ter popravo krivic, ne samo v naši domovini, temveč povsod, kjer vladata kruta vojna in pretresljivo nasilje, še posebej v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Naj zavladajo dialog, spoštovanje drugače mislečih in bratstvo med narodi.

Marija Pomagaj naj pri vsemogočnem in usmiljenem Bogu prosi za vse nas. Amen.