Uvod

Dragi bratje in sestre! Danes, na praznik apostolov Petra in Pavla, z velikim veseljem pozdravljam vse zbrane v naši stolnici. Pozdravljam sobrate v duhovniški in diakonski službi, redovnice in bogoslovce.

Posebej prisrčen pozdrav pa velja vama, Dejan in Mitja, diakona, od danes naprej pa novomašnika, vajinim staršem, sorodnikom in prijateljem, vsem, ki so vaju duhovno spremljali in materialno podpirali na poti do duhovništva. Draga bodoča novomašnika, v tej uri lahko računata na posebno bližino mnogih preprostih ljudi iz vajinih župnij, bolnih in ostarelih, klavzurnih redovnic, ki za vaju naklanjajo svoj najdragocenejši dar, svojo molitev in trpljenje.

Našemu veselju in hvaležnosti pa bomo pridružili gorečo prošnjo. Najprej za nas vse in za novomašnika, da bi se vsi navzeli Petrove in Pavlove velikodušnosti, poguma, modrosti, vztrajnosti in neizmerne požrtvovalnosti v apostolski službi. Potem pa za mlade, naj jih razsvetli ljubezen in jih naredi velikodušne, da se bodo pogumno odločili za duhovniške in redovniške poklice. Vsi pa priznajmo in obžalujmo svoje grehe, slabosti in opustitve, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

Homilija

Dragi bratje in sestre! Že v nedeljo in danes smo ponovno slišali, kako je Jezus preverjal uspešnost svojega delovanja in učenja med apostoli in v javnosti. »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Dobil je različne nepravilne odgovore. Nekateri so mislili, da je Janez Krstnik, ki ga je dal Herod umoriti, a naj bi ga Bog zaradi čudovitih del obudil od mrtvih. Za druge je bil Elija, o katerem je bilo splošno prepričanje, da bo prišel pred Odrešenikom. Zopet drugi so trdili, da je Sin človekov novi Jeremija, ki je v svojem času veljal za največjega preroka.

Na vprašanje apostolom: »Kaj pa vi pravite, kdo sem,« je od Petra presenetljivo dobil najkrajšo izpoved vere: »Ti si Kristus, sin živega Boga.«

Sledila je Jezusova jasna in odločna izjava, ki bo aktualna za vsakega Petrovega naslednika in vso Cerkev do konca sveta: »Ti si Peter, skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev …«

Dragi bratje in sestre! Skoraj enako aktualno vprašanje kot: »Kdo je Kristus,« je tudi vprašanje: »Kdo je duhovnik?« Tudi duhovnik je skrivnost. Čeprav je krhka človeška posoda, je vanjo, v njegove roke položena velika Kristusova skrivnost. Vemo, je Jezus Kristus edini pravi duhovnik Nove zaveze. V njem je po krstu tudi vse sveto Božje ljudstvo postalo duhovniško ljudstvo. Kljub temu je Gospod Jezus izmed svojih učencev izbral nekatere, ki naj bi v Cerkvi v njegovem imenu na poseben način opravljali duhovniško službo v korist vseh ljudi in nadaljevali njegovo poslanstvo učitelja, duhovnika in pastirja.

Znani francoski mislec Mauriac pravi: »Duhovništvo je zmaga milosti, je Božji dar svetu, je poklicana priča nevidnega Boga, je živi zakrament ali vidno znamenje nevidnega Boga … Duhovnik je v zgodovino, v naš čas in prostor segajoča Kristusova roka, do nas odmevajoča Kristusova beseda, do nas prihajajoče odrešenje.«

Draga Dejan in Mitja! To so velike besede. Vsak duhovnik ob njih čuti to, kar je čutil Peter ob čudežnem ulovu rib, ko je rekel Jezusu: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek!« Strah bi bil nepremagljiv in odločitev težka, če bi računal le na to, kar človek zmore iz svojih moči in talentov. A pri posvečenju, po polaganju rok, novoposvečenega odevamo v moč, ki prihaja od Kristusa. Tudi vidva bosta zdaj upodobljena po Kristusu, velikemu in večnemu duhovniku. Posvečena bosta kot prava duhovnika nove zaveze.

Zavedajta se in verujta, da bosta deležna poslanstva Kristusa, edinega Učitelja. Vsem delita in oznanjajta Božjo besedo, ki sta jo sama prejela. Spominjajta se svojih staršev, babic, vajinih katehetov, semeniških vzgojiteljev in profesorjev in drugih, ki so vama posredovali Božjo besedo, vero … dar vere! Gospodovo besedo vztrajno berita, premišljujta in jo posredujta naprej. Verujta, kar bosta brala, učila, kar bosta v veri sprejela, in živita, kar bosta učila. Ne pozabita tudi, da Božja beseda ni vajina lastnina, ampak je Božja. Njena varuhinja je Cerkev. Nauk, ki ga bosta oznanjala, naj bo hrana, opora in luč Božjemu ljudstvu.

Nadaljevala bosta tudi Kristusovo delo posvečevanja. Po vajini službi bo duhovna daritev vernikov postala popolna, ker bo pridružena Kristusovi daritvi, ki se bo po vajinih rokah v imenu celotne Cerkve na nekrvav način darovala na oltarju pri obhajanju svetih skrivnosti. S krščevanjem bosta Božjemu ljudstvu pridruževala nove vernike. Z zakramentom pokore bosta v imenu Kristusa in Cerkve odpuščala grehe. Tako kot je papež Frančišek letos ob posvečenju duhovnikov v Rimu prosil, tudi jaz vaju v imenu Kristusa in Cerkve prosim: ne utrudita se, ne naveličajta se deliti usmiljenja in biti stalno pripravljena na razdajanje in posredovanje Božje ljubezni. Bog in verniki zato od vaju pričakujejo, da se ne bosta nikoli oddaljila od izvira Ljubezni, ki je njegovo na križu prebodeno srce.

S svetim oljem bosta tolažila bolne in ostarele: naj vaju ne bo sram izkazovati nežnosti ostarelim in bolnim. Ko bosta obhajala svete obrede in bosta ob različnih urah dneva dvigala svojo hvalno in prosilno molitev, bosta posodila svoj glas Božjemu ljudstvu in celotnemu človeštvu.

S papežem Frančiškom ponavljam: »Bodita pastirja, ne bodita funkcionarja, ne bodita posrednika, ampak prenosnika, prenašalca.« Pri tem bodita ponižna in skromna. Vedno imejta pred očmi zgled Dobrega pastirja, ki »ni prišel, da bi mu stregli temveč, da bi on stregel« in da bi skušal »rešiti, kar je bilo izgubljeno«.

Vi, dragi verniki, za duhovnike veliko molite po zgledu prve Cerkve, ki je za apostole, zlasti za sv. Petra veliko in neprestano molila.

Dragi bratje in sestre! Ob koncu slovesnosti bomo zapeli zahvalno pesem: Tebe Boga hvalimo! Zapeli jo bomo v zahvalo za naša in vse slovenske novomašnike, saj sta Božji dar za našo škofijo. Z njo se bomo zahvalili tudi družinam novomašnikov, župnijam, domačim dušnim pastirjem, vodstvu bogoslovja, vsem, ki so zanju skrbeli, molili in ju spremljali do nove maše. Hkrati naj bo to ponižna prošnja Gospodu žetve, naj pošlje novih delavcev na svojo žetev. Gospod, dobrih in svetih duhovnikov nam daj! Amen.

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof