Dragi romarji, dragi Marijini častilci!
Z veseljem v srcu smo spet zbrani v večjih Marijinih svetiščih po domovini, da obnovimo posvetitev slovenskega naroda in domovine Mariji, Božji Materi in Materi Cerkve, in po njej Jezusu Kristusu. V duhu se za trenutek vrnimo v obhajanje velike noči, ko smo prisluhnili Pavlovemu klicu: »Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj … Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1.2). Saj nas je prav iskanje tega, »kar je zgoraj«, pripeljalo v današnje praznovanje Marijinega vnebovzetja, ko smo v duhu z Janezom zazrti v »Božje svetišče v nebesih«, kot smo poslušali v odlomku iz Razodetja: »Tedaj se je odprlo Božje svetišče v nebesih in videla se je skrinja njegove zaveze. In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd« (Raz 11,19 a; 12,1). Vstajenje in Marijino vnebovzetje sta dva vidika ene skrivnosti katoliške vere, ki nas vsak trenutek vabi, da ob vsem zemeljskem dogajanju ne nehamo misliti »na to, kar je zgoraj«. K temu nam letos pomaga jubilejno Slomškovo leto ob 150-letnici njegove blažene smrti, ki se bo po želji papeža Benedikta XVI. praktično izteklo v leto vere z začetkom 11. oktobra ob 50-letnici pričetka drugega vatikanskega koncila.
Ta koncil je povzel vsebino današnjega praznika takole: »Kakor pa je med tem Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan (prim. 2 Pet 3,10)« (LG 68). Zato kristjani že vso zgodovino zremo Vnebovzeto in v njej prepoznavamo uresničenje svojega končnega cilja. Marija, z »dušo in telesom« vzeta v nebesa, oznanja, da je odrešenja deležen človek v celoti, v svoji telesni in duhovni razsežnosti. To jasno razodeva, da krščanstvo ne omalovažuje telesnosti na račun duhovnosti, ampak da priznava enako dostojanstvo in pomembnost obema. Človek se vedno in povsod uresničuje le kot telesno-duhovno bitje. Duhovno zato ni nasprotje telesnega, saj se človekova duhovnost lahko uresniči le v materialnosti njegovega telesa. Niti odnos med ljudmi niti človekov odnos z Bogom ne more biti uresničen brez telesnosti. Prav tako se tudi življenje po smrti, v katerega kristjani verujemo, za človeka ne more uresničiti drugače kot na telesno-duhoven način.
V znamenju »žene, obdane s soncem« prepoznavamo »podobo« in »začetek« Cerkve. »Podobo« njenega dokončnega, nebeškega stanja, in »začetek« kot Matere Cerkve, ki enako resnično sodeluje pri »rojevanju« kristjanov, kot je pri rojstvu učlovečenega Božjega Sina. Zato koncil dodaja, da je Marija za nas »postala mati v redu milosti«, ker je »na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah« (LG 61). Koncilski očetje so storili še en korak naprej in sklepali, da je Marijina materinska vloga po njenem vnebovzetju prešla na občestvo Cerkve: »Ko Cerkev zre na Marijino skrivnostno svetost in posnema njeno ljubezen ter zvesto izvršuje Očetovo voljo, postane po verno sprejeti Božji besedi tudi ona sama mati; z oznanjevanjem in s krstom namreč rodi za novo in neminljivo življenje otroke, spočete od Svetega Duha in rojene iz Boga« (LG 64).
S tem koncilskim pogledom na Marijo in Cerkev poglejmo tudi na Cerkev na Slovenskem, ki jo od znotraj in od zunaj pretresa marsikaj: nekateri iščejo v njej slabosti in škandale in jih seveda najdejo, drugi v njej trpijo, molijo in delajo dobro. Tudi sedanja živa Cerkev na slovenskih tleh je grešna in sveta. V svoji svetosti je »mati v redu milosti«, ko v zakramentih in drugih oblikah svetega življenja vernikov v Svetem Duhu rodi nove »Kristusove ude« ter jih hrani z Božjo besedo in nauki vere. V grešnosti svojih članov pa je potrebna kesanja, spreobračanja in evangeljskega prenavljanja, da ne bi bila v pohujšanje svetu. Je okorna institucija, a vseeno orodje Svetega Duha sredi slovenske realnosti, zato išče nove poti evangelizacije. Kot si telesne matere v življenju ne moremo izbrati, tako imamo tudi samo eno Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo. Kot je v času zemeljskega bivanja imel nemočno, trpljivo in ranljivo, celo umrljivo telo, tako ima danes slabotno in grešno »cerkveno telo«. A drugega nima. Kot ljubimo lastno mater, ljubimo tudi svojo Cerkev. Še kot kardinal je Josef Ratzinger zapisal: »Cerkev ni aparat, ni preprosto institucija, tudi ni ena izmed socioloških danosti; je oseba. Ona je žena. Je mati. Cerkev je živa. Marijansko dojetje Cerkve je najbolj odločilna protiutež čisto organizacijskemu in birokratskemu konceptu Cerkve. Cerkve ne moremo ustvarjati, Cerkev moramo biti. In samo toliko kolikor vera, preko našega delovanja, kuje naš 'biti', smo Cerkev; Cerkev je v nas. Samo v marijanskem 'biti' postajamo Cerkev. Tudi na začetku ni bila Cerkev narejena, ampak rojena. Rojena je bila v duši Marije, ko se je v njej prebudil 'fiat'. Najgloblja želja koncila je: da bi se Cerkev prebudila v naših dušah. Marija nam kaže pot« (Chiesa, ecumenismo e politica, Milano 1987, 25).
Zato, dragi bratje in sestre, obnovimo danes zavest pripadnosti tej Kristusovi Cerkvi, v katero smo bili vcepljeni s krstom in ji sedaj pripadamo samo z dejavno pripadnostjo župniji in preko nje škofiji, le-ta pa nas preko škofa povezuje s papežem, kar nam zagotavlja, da smo resnično Kristusova Cerkev v vsej polnosti in ne kakšno privatno združenje. Samo ta skupnost Božjih otrok, čeprav smo slabotni in grešni, ima zagotovilo, da bo sredi med njimi do konca sveta Kristus sam in bo njeno delovanje spremljal z znamenji (prim. Mt 28,20). Cerkev je prostor odrešenja zaradi Kristusa, ne zaradi naše dejavnosti; v njej, kljub njeni slabosti, deluje Kristusova moč, ki je moč ljubezni, ki je močnejša od smrti. Marija, ki je bila v zemeljskem življenju v središču občestva Jezusovih učencev in je to tudi danes, ostaja »znamenje trdnega upanja in tolažbe« vsem, ki smo danes člani Kristusove Cerkve v Sloveniji.
Za sklep obudimo zazrtost navzgor in to ob bl. Slomšku, ki mu je bilo življenje po smrti, ki ga Marija že v polnosti uživa, bistveni cilj. Srčno ga je prelil v pesem: »V nebesih sem doma, to oznanjujeta mi zemlja in nebo in vsaka stvar lepo.« Še bolj goreče ga je oznanjal in eno izmed zadnjih pridig sklenil: »V nebesih smo doma; priti v nebesa naj bo naše prvo in največje poželenje; od ranega jutra do trde noči naj se naše srce veseli svetih nebes. Čeprav naše telo hodi po zemlji, naj bodo dušne želje v nebesih, kjer se oko ne bo nagledalo, uho ne naslišalo veselja, ki je pripravljeno za nas. Naj velja, kar hoče, nebesa morajo biti naša. Bog nam pomagaj – Bog nam jih daj!«
Marijina in Slomškova priprošnja naj nam pomagata, da bomo živeli vsakdanje življenje in odločitve z duhovnim očesom, uprtim v nebesa, in izbirali stvari, ki nas ne bodo ovirale na poti v nebesa. Kriterij ni dobro počutje, to lahko pripelje tudi v pekel, marveč ljubezen, ki je pripravljena sebe darovati drugemu, to pa ima za posledico zavzemanje za resnico, za svobodo vsakega, za pravičnost, za solidarnost z ubogimi in potrebnimi ter prizadevanje za resnično skupno dobro, ki je dobro za osebo v celovitosti. To pa lahko pripelje le v nebesa. Amen.
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
