Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. Kapucin br. Marko Senica je na Radiu Ognjišče v razmišljanju o velikonočnem praznovanju v spremenjenih razmerah povedal: »Komaj čakam, da bom lahko tako ali drugače skupaj z vami zapel: Aleluja!«

Sam sem vsako leto znova presenečen, kako globoko zajame človeka ta preprosti napev, ki gre v uho, osvoji srce in te vsega prevzame. Pa ne gre za drugega, kot za tisočletja staro povabilo, ki ga je že verni Jud vzklikal svojemu Bogu: Slavimo Jahveja, slavimo Boga, slavimo Gospoda. 

Po štiridesetih dnevih posta si veselje da duška. Kako se ne bi veselili ob spoznanju, da je bila v ljubezni, ki je Jezusa ohranjala skozi trpljenje in smrt vse do njegovega vstajenja, premagana še zadnja meja, ob katero je udarjal človek na poti svojega življenja – smrt. »Smrt, kje je tvoja zmaga, smrt, kje je tvoje želo? … Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen,« nas spodbuja apostol Pavel.

Velika noč je tako praznična, tako polna veselja nad življenjem, da Cankar v Kurentu ni našel boljše primerjave za lepoto našega jezika, kot da je dejal: »Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje.« 

Letošnja velika noč nas nekoliko bega. V velikonočnem tridnevju se nismo mogli udeležiti obredov v cerkvah. Upam, da ste jih obhajali v krogu družine in ste jih doživeli. Danes ni vstajenjskih procesij in jutri zaradi našega skupnega prizadevanja, da bi omejili in zajezili širjenje koronavirusa, ne bomo mogli iti v Emavs, kakor rečemo obisku sorodnikov in prijateljev na velikonočni ponedeljek.

Je to za nas zgolj omejitev? Ali vse to doživljamo kot izgubo stvari, ki nam pripadajo? Če je tako, potem se ob letošnjih praznikih lahko upravičeno čutimo prikrajšane, opeharjene. Lahko se osredotočimo samo na to, česar nimamo, kar nam manjka, imamo pa še drugo možnost; lahko pogledamo, kaj imamo, s čim smo prav letos na poseben način obdarovani, obogateni.

Za jasnejši pogled vas povabim v prvo veliko noč, v tisti dan oziroma noč Jezusovega vstajenja. Nedvomno je velika noč napočila v tistem trenutku, ko je Jezus vstal od mrtvih. Ampak Marija Magdalena in ostale žene, ki so šle zjutraj zarana h grobu, tega niti od daleč niso slutile. Še vedno so žalovale in hotele izkazati spoštovanje pokojnemu - pokojnemu in ne živemu. Apostoli so v istem času ždeli za zapahnjenimi vrati dvorane zadnje večerje in trepetali v strahu, da bodo zgrabili tudi nje, jih pomorili in jih pridružili usodi njihovega Učitelja, ki so ga križali in pokopali. V njihovih srcih sta bila križ in smrt, Kalvarija in grob, ne vstali, ne živi. Ob odvaljenem kamnu in praznem grobu so se žene zgrozile ob novem zločinu – nekdo ga je ukradel in mi ne vemo, kam so ga položili. Nikogar ni prešinila misel, da je Jezus tolikokrat napovedal, da bo umrl in da bo vstal. 

Za Marijo se je velika noč začela tisti trenutek, ko je skozi solze ob praznem grobu zaslišala Jezusov glas, ki jo je poklical: »Marija.« V tistem trenutku je vstal v njenem srcu, v tistem trenutku je bil živ. Za apostole se je to zgodilo zvečer tistega dne, ko je pri zaprtih vratih stopil v njihovo sredo in jih pozdravil: »Mir vam bodi!« V hipu so padle koprene z njihovih src in spoznali so: »Živ je.«

Vidite, bratje in sestre. Praznik Jezusovega vstajenja se začne takrat, ko ga srečamo; ko nas osebno nagovori in mi spoznamo njegov glas; ko nam podari svoj mir in mi z njegovim mirom v srcu gledamo v prihodnost in srečujemo ljudi – in ne v prihodnosti in ne v ljudeh ni več strahu. Obredi so lepi, vendar niso sami na sebi velika noč. Velika noč je On, je Gospod Jezus Kristus, ki vstopi v moje življenje, ki vstopi v življenje moje družine, in je živ in sem v njem živ tudi jaz, smo v njem živi tudi mi.

Iskreno upam, da ste v letošnjem obhajanju praznikov doživeli veliko noč, doživeli njega, ki je vstal in živi in mu pojemo alelujo, ne toliko z glasom, kot s srci, z življenjem. »Slavimo Gospoda.«

Naj današnji dan postane ena sama hvalnica Bogu, ki jo pojemo vsak na svoj način: zdravniki in zdravstveno osebje s svojo skrbjo za bolnike, vlada in vsi njeni sodelavci na najrazličnejših ravneh s sprejemanjem odločitev, ki varujejo zdravje in življenja; vsi delavci, ki skrbijo za to, da nam nič potrebnega na manjka; duhovniki, ki darujejo maše in molijo za občestvo; in vsi mi, ki se veselimo drug drugega, ter potrpimo drug z drugim, kar je v teh časih še posebej potrebno.

Vsem, čisto vsem doma in po svetu, voščim blagoslovljeno veliko noč. Naj vas danes in vedno varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Msgr. Stanislav Zore OFM
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference