Dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, bratje in sestre, dragi Marijini častilci!

Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja nam bogoslužje podari tri odlomke iz Svetega pisma. Prvo besedilo, iz 1. Kroniške knjige nam predstavi prenos skrinje zaveze na prostor, ki ga je zanjo pripravil kralj David. 

Drugo berilo, iz 1. pisma apostola Pavla Korintčanom, nam spregovori o dnevu, ko si bo naše telo nadelo neminljivost.

V evangeljskem odlomku pa smo slišali kako je priznanje Božji Materi Mariji izrekla žena, ki je iz množice povzdignila svoj glas in skupaj z Jezusoma Blagrovala tudi njegovo mater.

Prvo berilo ponazarja vnebovzetje, kajti govori nam o tem, kako je skrinja zaveze bila prinesena v Božje svetišče, v bližino Boga samega.

Odlomek nas vabi k veselju, kajti ta dogodek je viden, kot zelo pomemben trenutek za izvoljeno Božje ljudstvo. Skrinja zaveze je bila po izgubljeni bitki s Falistejci zaplenjena, izgubljena in odnesena iz svetega prostora. Po dolgih prizadevanjih so jo Izraelci dobili nazaj. Skrinja zaveze je bila namreč zanje svetinja, katero so neizmerno cenili. Po drugi strani pa je skrinja zaveze zbujala tudi strah, kajti vabila jih je k spolnjevanju obljube, dane Bogu, ki  je z njimi sklenil zavezo na gori Sinaj. 

Tudi kralj David, ki je za skrinjo zaveze pripravil šotor, si jo ni upal, kar na hitro prenesti v ta prostor. Želel je, da pri tem sodeluje vse ljudstvo. Ko so jo položili v sredino šotora, so darovali pred Bogom žgalne in mirovne daritve. Na koncu pa je kralj David blagoslovil ljudstvo v Gospodovem imenu.

Mi imamo še večji vzrok za veselje, kot izraelsko ljudstvo, kajti Marija je prava »skrinja zaveze«. V skrinji zaveze sta bili shranjeni dve kamniti plošči, znamenje zaveze med Bogom in Božjim ljudstvom. Marija pa je »skrinja zaveze«, ker je vase sprejela Božjega Sina,  njega, ki v sebi povzema staro in odpira novo zavezo. Novo zavezo Jezus postavlja z daritvijo svojega Telesa in Krvi. In prav to svoje telo in kri je Jezus prejel po Mariji. Zato Cerkev  v Mariji vidi »skrinjo nove zaveze«.

Ta »skrinja zaveze« je bila ob vnebovzetja povzdignjena v občestvo Boga Očeta in njenega Sina. Zato je praznik vnebovzetja dan veselja, ker je Marija tudi naša Mati, naš vzor in tista, ki nas nenehno spodbuja in vodi k svojemu Sinu, da nas ta popelje k Očetu.

Evangelij nam predstavi klic neke žene iz množice, ki je polna občudovanja do Jezusa in njegove Matere. Gotovo je privilegij, biti Mati Božjega Sina. A Jezus takoj doda: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo«.

Jezus s tem pokaže, kako pomembno je, da iz človeškega odnosa preidemo na duhovno raven. Ko Jezus govori, ga mnogi poslušajo. In ravno to, da ga lahko poslušajo, je velik privilegij: »poslušati Božjo besedo in jo ohranjati«.

Jezus s tem povzdigne tudi svojo Mater na to duhovno raven: kajti ona je bila tista, ki je to Božjo besedo ne le poslušala, ampak pustila, da se v njej naseli in se učloveči. Gre torej za popolno poslušanje, ki se tako lepo kaže v njenem odgovoru angelu Gabrijelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!«

Ni zadosti, da Božjo besedo samo poslušamo, ampak, jo moramo tudi sprejeti, ji dati prostor v našem vsakdanjem življenju, kajti samo tako lahko njegova Beseda obrodi svoj sad in se lahko Božji načrt uresniči tudi v nas in po nas.

Zaradi poslušnosti Božji besedi in odprtosti za spolnjevanje Božje volje je Marija ob koncu zemeljskega življenja bila obvarovana trohnenja v grobu in je njeno telo prvo postalo deležno sadov Jezusove zmage nad smrtjo.

Ravno o tem nam je danes spregovorilo drugo berilo, ko govori, kako si bo umrljivo telo nadelo neminljivost. To je zmaga nad smrtjo. Ta zmaga pa je prišla po Jezusovem vstajenju od mrtvih.

Biti eno z Jezusom Božjim Sinom za nas pomeni, da si tudi naše telo dan za dnem nadeva ogrinjalo nesmrtnosti. Naša zmaga še ni dokončna, kajti naše telo še ne uživa popolne zmage nad smrtjo. Marijino umrljivo telo si je že v polnosti nadelo neumrljivost. Tako je njena smrt bila použita v Jezusovi zmagi nad smrtjo.

Vse to v nas prebuja veselje in upanje. Veseli smo, da je tega deležna naša nebeška Mari Marija. Smo pa tudi polni upanja, kajti njena zmaga nad smrtjo je vir upanja za vsakega od nas, ki smo pri krstu postali Božji otroci in smo sprejeli Jezusa za pot našega življenja, da bo tudi nam podelil delež svoje zmage nad smrtjo. 

V vseh drugih Marijinih praznikih gledamo Marijo, kot znamenje tega, kar mora biti tudi Cerkev; na praznik Marijinega vnebovzetja pa v duhu gledamo to, kar Cerkev nekoč po Božji milosti in Božjem delovanju nekoč bo! Marija je najbolj jasen zgled in dokaz resničnosti Boje besede: Če le trpimo s Kristusom, verujemo, da bomo z njim tudi poveličani (Rim 8,17). Nihče ni z Jezusom bolj trpel kot njegova mati Marija, zato tudi nihče ni bolj poveličan z njim, kakor Marija.

V Pismu Rimljanom 8,34 beremo: »da vstali Gospod živi in posreduje za nas«, posreduje za nas pri Očetu, Marija pa posreduje za nas pri svojem Sinu.

Ko danes zremo Marijo, ki je »z dušo in telesom« vzeta v nebesa,  prosimo našo priprošnjico in sopotnico na naši zemeljski poti: da bi njena vera, postajala tudi naša, kot pravi Dogmatična konstitucija II. vat. koncila, da v Mariji gledamo podobo in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnem veku dovršena in: Marija je nam, potujočemu Božjemu ljudstvu »znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan!« Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit