Nagovor nadškofa Antona Stresa pri krizmeni maši 2013

28.3.2013 Ljubljana Nadškof Turnšek, Velika noč
Nadškof Anton Stres Nadškof Anton Stres

Dragi sobratje!

Pri tej sveti maši se naše misli vračajo leta in desetletja nazaj v tiste svete trenutke, ko nam je škof položil roke na glavo in nas z molitvijo ter maziljenjem rok vključil v duhovniško službo samega Jezusa Kristusa. Na poseben način nas je pridružil edinemu velikemu duhovniku Jezusu Kristusu, da bi bili »posvečeni v resnici« (Jn 17,19). Tako je prosil za nas nebeškega Očeta v svoji poslovilni velikoduhovniški molitvi: »Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«

Kaj se pravi biti posvečen? Tolikokrat uporabljamo ta izraz. Posvečen je, kdor se popolnoma izroči. Takšna popolna izročitev je seveda najbolj upravičena in smiselna, če se izročimo Bogu, izročimo Jezusu Kristusu, ki je naša edina in najvišja Resnica. Kajti v pravem pomenu se lahko posvetimo samo nekomu, ki je večji od nas, od nas pa je večji samo Bog. Zato se posvečamo njemu, njemu in njegovi Resnici nas je posvetil Jezus Kristus.

Biti posvečen pomeni ne pripadati več sebi. Kako pa naj ne pripadamo več sebi? – Tako, da na svet in na svoje življenje ne gledamo iz svojega zornega kota, iz zornega kota svojih interesov, želja in potreb, ampak iz zornega kota Jezusa Kristusa ter interesov in potreb Božjega kraljestva med nami. Tudi naše služenje soljudem poteka in mora potekati preko Jezusa Kristusa in njegovega kraljestva med nami. Ko smo se posvetili Bogu in Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa, smo se zavezali, da bomo nase, na svoje življenje in na soljudi gledali z očmi in pogledom Jezusa Kristusa. To je naše posvečenje.

V svetu, v katerem živimo, velja uresničenje samega sebe za najvišjo vrednoto. V ospredje in na absolutno prvo mesto postavljajo ljudje svoj jaz, samega sebe, svoje interese in svoje želje. Toda s svojim posvečenjem smo se temu odpovedali. Odpovedali smo se, da bi svojo razpoložljivost Božjemu kraljestvu pogojevali s svojimi interesi: na voljo za Božje kraljestvo bom samo tako dolgo in do tiste mere, dokler se to ujema z mojimi interesi in željami. Tako pogojena posvetitev dejansko ni posvetitev. Ne pri Jezusu ne pri Devici Mariji ali svetem Jožefu, pa tudi pri apostolih po binkoštnem daru Svetega Duha takih pridržkov in pogojev ne zasledimo. Jezus na Oljski gori svojemu Očetu ni rekel, naj se njegova volja izpolni, dokler bo to njemu ustrezalo. Tudi Devica Marija ni ob oznanjenju rekla: Gospodova služabnica sem samo do tiste mere, dokler se to ujema z načrti in predvidevanji, ki jih imava z Jožefom. Tudi sveti Pavel ni pogojeval svojih misijonskih naporov. Nasprotno. Njegovo načelo je bilo: »Jaz pa se bom prav rad razdajal in se povsem razdal za vaše duše« (2 Kor 12,15). In ko je Jezus napovedal apostolu Petru njegovo prihodnjo službo, mu jo je označil z znano prispodobo: »Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš« (Jn 21,18). To pomeni biti posvečen. Ne pripadati več sebi, ampak Jezusu Kristusu, ki se tudi ni »ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6–8). Ko vas bom torej čez nekaj trenutkov vprašal: »Ali se hočete … z velikim duhovnikom Kristusom, ki je za nas sam sebe daroval Očetu kot čisto daritev, vedno bolj združevati in z njim tudi sebe darovati Bogu za zveličanje ljudi,« se bomo vsi skupaj, jaz in vi, postavili pred Gospoda in izmerili, kako daleč je naše duhovniško posvečenje zajelo in prevzelo naše življenje. Koliko smo res postali podobni Kristusu, ki se svoje enakosti z Bogom ni krčevito oklepal, ampak se ji je odpovedal. Ta kenosis, ta izpraznitev je mera našega posvečenja, ko nas ne muči več vprašanje, kaj imam zase od vsega tega, ampak kaj bi še lahko še dal Gospodu za brate in sestre. Ne, kje bi lahko zagospodoval, ampak kje bi lahko še služil, ne, kje bi lahko še kaj pridobil, ampak kje bi lahko še kaj dal in v dramatičnem stanju, v katerem se danes nahaja Cerkev, lahko zanjo še kaj naredil?

Smo v letu vere in pravi odgovor na vsa ta vprašanja je mogoče dati samo v veri. Naša duhovniška upodobitev po velikem duhovniku Jezusu Kristusu je smiselna in mogoča le, če mu verjamemo, da svoje življenje najde samo tisti, ki ga z njim in zanj izgublja. Velikonočni prazniki, ki so pred nami, to najbolj verodostojno potrjujejo. Na veliki petek se je učlovečeni Božji Sin sebi dokončno odpovedal in se na velikonočno jutro našel v slavi vstajenja. Zato nas velikonočni prazniki usposabljajo in vabijo, da brez strahu zase zaživimo svoje duhovništvo v vsej polnosti svojega posvečenja.

V tem letu od zadnje krizmene maše, dragi sobratje, nam ni bilo lahko. Tudi prihodnost ni nič bolj obetavna. Še velikokrat se bomo morali opogumljati z Jezusovimi besedami: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami« (Mt 5,11). Ko pa te dni prebiramo in premišljujemo evangeljska poročila o Jezusovem trpljenju, ne moremo prezreti bolečine, ki jo je Jezusu povzročilo Judovo izdajstvo in pomanjkanje solidarnosti s strani drugih učencev. Očitno je tudi Božjemu Sinu tako kot nam vsem v najtežjih urah sobratska podpora in bližina veliko pomenila, a je ni bil deležen. Skupnost vrednot, ki si jo je prizadeval vzpostaviti in ustvariti s svojimi prvimi učenci, ki jih je namenil za svoje sodelavce, v najtežji uri ni vzdržala. Kakor je bil v urah trpljenja in smrti oropan vsega, je ostal tudi brez podpore in solidarnosti večine učencev. Edina izjema je bil poleg njegove Matere in nekaterih prijateljev apostol Janez. Pri zadnji večerji je slonel na Jezusovih prsih, kar je zgovorna podoba skupnosti vrednot, ki jo pogosto opisujemo z izrazom »biti eno srce in ena duša«. Očitno je bilo prijateljstvo z Jezusom in skupnost vrednot z njim dovolj močna opora za njegovo zvestobo, pogum in bližino. V tej smeri tudi mi iščimo vezi naše solidarnosti. V Jezusu Kristusu med seboj utrjujmo duhovniško edinost, solidarnost in povezanost, saj jo bomo v časih, ki nas čakajo, še močno potrebovali. Amen.


msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit