Žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd (Raz 12, 1).

Dragi bratje in sestre!

             Ko je apostol Janez imel na otoku Patmosu to veličastno in celo strah vzbujajoče videnje, mu je Bog pravzaprav pokazal na stisko človeštva, ki se nenehno spopada z zlom. Žena in zmaj. Ne tisti zmaj iz pravljic ali zmaj iz obdobja dinozavrov, ki jih kot fosilne ostanke srečamo v muzejih ali kot velikanske lutke po živalskih vrtovih in cvetličnih parkih. V knjigi Razodetja zmaj pomeni velikansko in grozečo nevarnost zla, ki preti človeštvu. Zmaj je opremljen z močjo krivičnosti in nasilja. Človeštvo pa je oslabljeno. Kot je oslabljena žena, ki je noseča in kriči v porodnih bolečinah. Z velikim besom se je zmaj spravil nad človeštvo, ki je v porodnih bolečinah povsem nemočno. Zakaj je človeštvo oslabljeno in brez moči? Zato, ker pričakuje Odrešenika, ki se bo rodil. Dokler se Odrešenik ne rodi, je človeštvo samo in ogroženo od zmaja. Toda sedaj nastopi mogočna žena, ki izzove zmaja. Ta žena ni prišla iz nebes. Prišla je od človeštva. Ni prišla z močjo. Prišla je s porodno bolečino, da porodi dete. Ta žena je odeta v sonce. Vsa je v sijaju mogočne svetlobe. Pod njenimi nogami je luna. Luna pomeni prehodnost, kajti na nebu se spreminja in spreminja tudi svoj položaj. Luna je na našem nebu najbolj vidno nebesno telo. Luna pomeni čas, ki mineva. Žena, ki stoji na luni, pomeni, da ta žena presega čas, ki mineva in ga obvladuje. Dvanajst zvezd, ki sestavljajo venec na ženini glavi so zodiakalna znamenja, ki pomenijo dvanajst mesecev v letu.

Sonce, luna, zvezde so znamenja, ki pomenijo celotno vesolje. In ta žena je torej v središču vsega vesolja. Žena mogočnejša od vesolja pomeni, da ima Bog s človeštvom velik načrt, ki ga je pričel uresničevati z njenim Brezmadežnim spočetje in ga je dopolnil z rojstvom, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina, kateremu je Mati prav ta žena. Bog človeštva ni prepustil uničenju zmaja, ampak ga je rešil.

Vnebovzetje žene, ki je bila vzeta k Bogu, zato odpre vrata rešitve vsemu človeštvu. Ni res, da je Bog prepustil človeštvu zlu in smrti. Bog je človeštvu pripravil prav veliko rešitev. Na široko je odprl vrata nebes, da bi vsak človek tam našel dokončno zatočišče, varnost in blaženo večnost.

Danes torej praznujemo in se veselimo, da se je s to ženo ta veličastni načrt pričel uresničevati tudi za nas. Naše življenje torej ni neka slučajnost in zgrešenost. Naše življenje je ena sama uspešnost. Ni res, da gre vse po zlu in da nam gre vse težje. Zmaj, ki je poosebljeno zlo, ni močnejši od Boga. Krščanski prazniki zato niso nek trenutek tolaženja, da bi lažje prenašali svoje stiske. Krščanski prazniki so dogodek korajže, so Božji dotik z nami, ko nam Bog s prstom kaže, kakšna je prava pot in kam vodi ta pot.

Mogočna žena iz Janezove knjige Razodetja ni neka pravljična figura. Ta žena je Marija iz Nazareta. Marija je povsem konkretna človeška oseba – tako kot vse žene na tem svetu. Ob angelovem oznanjenju je predano in z močno vero sprejela Božjo ponudbo, da postane Mati Božjega Sina. Pri tem pa niti za trenutek ni nehala biti žena iz vsakdanjosti, žena ob porodu v hlevu, žena iz nazareške hišice, žena gospodinjskih opravil, žena na gostiji v Kani Galilejski, žena pod Sinovim križem, žena ob gledanju Vstalega Sina, žena v molitvi z apostoli v pričakovanju Svetega Duha, žena na smrtni postelji. Njena smrt ne pomeni konca, ampak začetek nebeške slave.

Svojo nebeško slavo je opevala že kot mlado dekle ob obisku tete Elizabete: »Velike reči mi je storil On, ki je mogočen in njegovo ime je sveto. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke« (Lk 1, 49; 52). Marija je opevala svojo zmago nad zlom.

Če bi ta slavospev brali, premišljevali in ga jemali resno vsi revolucionarji, vsi krivi za prvo in drugo svetovno vojno ter vse lokalne vojne in spopade, bi ne umirali milijoni. Služabniki zla bi spoznali, da so pred Bogom vedno poraženci in njihove strahote se vedno končajo na pogorišču zgodovine. Tudi Psalm 74 opominja: »Le Gospod je tisti, ki pravično sodi, enega poniža, drugega poviša.«

Žalostno obletnico obhajamo letos: 100 let od začetka prve svetovne vojne. Med nami so še sledi tega dogajanja. Marsikatera župnijska cerkev in tudi mnoge kapele, na zidovih še zdaj nosijo imena mož in fantov, ki so morali na frontah umreti zaradi brezumnega zla takratnih cesarjev, kraljev in predsednikov. Ti brezsrčneži niso imeli nobenega usmiljenja do naših ljudi. V nadutosti in ošabnosti so goltali njihova življenja. Dekleta so ostala brez možnosti za poroko. Žene brez mož. Otroci brez očetov. Domačije brez gospodarjev. Narodni buditelj in duhovnik Jožef Klekl. st. je od vojakov prejel 4.000 pisem, v katerih ugotavlja, da se je na deset tisoče vojakov izročilo Mariji v varstvo, delalo pokoro in izražalo ljubezen do Boga. Celo pošiljal jim je svoj časopis Novine, s katerim je med njimi širil krščanskega duha.

In kot da bi peklenski zmaj hotel s svojim repom obrniti tok zgodovine, se je zgodila še druga svetovna vojna in še ni dovolj. Spopadi in nemiri kar ne nehajo groziti.

            In kaj na koncu ostane od vseh teh vojn in spopadov? Tudi na to Marija daje odgovor v svojem slavospevu: »Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1, 51; 53). Nenehno Bog meče s prestola mogočne. Nenehno. Čeprav pridejo eni in se zdi, da so nezamenljivi, pretkani in celo večni, prej ali slej pridejo konkurenti, da jih vržejo s prestola. In na koncu vse počisti smrt. Prestole gradijo na krivičnosti in prestole rušijo s krivičnostjo. Vse, kar je zlo mora izginiti izpred obličja živega Boga. Marija v slavospevu tudi opeva tiste, ki bodo obstali: »Nizki bodo povišani in lačni nasičeni« (prim. Lk, 1, 52 b; 53 a ). Marija tako opeva Boga, ki ponižuje mogočne in povišuje nizke.

Bog preprosto ne prenese navezanosti na oblast, imetje, dobro ime, položaj, ne prenesi niti navezanosti na duhovne in intelektualne zmožnosti. Bog nam vse te navezanosti dobesedno trga iz rok. Zakaj? Zato, ker so te navezanosti tako močne, da nas povsem onesposobijo, da bi bili sploh vredni Boga. Navezanosti nam v srcu ustvarijo praznino, kjer ni prostora za Boga – praznino, kamor se lahko splazi samo zmaj s svojimi spletkami, računicami in strategijami.

Ta praznina, bratje in sestre, je bila usodna za prvo in tudi drugo svetovno vojno. Praznina v srcih takratnih voditeljev je povzročila strahotno morijo.

            Nad grožnjo te praznine moramo bedeti – vsak pri sebi. Kajti hitro se pojavijo stvari in tudi osebe, ki se nam prikazujejo kot nenadomestljive in pomembnejše od Boga. Marije je bila sposobna popolnoma izprazniti svoje srce, da je Bog lahko bil prisoten. Mariji je Bog vse.

Svetovni dogodki se ponavadi vedno odvijajo hrupno. Božji dogodki se odvijajo tiho. Ta kip Marije Vnebovzete že stoletja v tišini stoji tukaj nad oltarjem. Preživel je avstro – ogrsko cesarstvo. Preživel je dve svetovni vojni. Še vedno je tu. Tudi to je znamenje, da je Marija žena, ki je po svojem Vnebovzetju nad kraljestvi, državami in vladarji. Vse pride in mine, ona pa ostane tukaj med nami. Nič je ne odžene. Tudi če bi kdo umaknil ta kip, Marija je tukaj, da bi nas opominjala, naj vedno zaupamo Bogu.

Tam, kjer ljudje častijo Marijo, naš pogosto temen, neprijazen in hladen svet postaja bolj svetel, bolj vreden življenja in ljubezni. Marija je podoba Božjega veličastva, ki pa postajo vidno na vsakem, ki moli in dela za mir v sebi in med ljudmi. Tudi nebesa nam danes kličejo:«Nikdar več vojne«!

Danes, v prihodnjih dneh, se ustavimo ob tablah z imeni naših padli vojakov v 1. svetovni vojni. Podarimo jim molitev, prižgimo svečko, poklonimo vsaj skromen cvet. Spomin na njih naj ne ugasne. Bog jih je povišal in jim podaril večno življenje. Njihova slava bo nekoč tudi naša slava. Amen.

+ Peter Štumpf, soboški škof