Dragi bratje mašniki, bratje redovniki in sestre redovnice, dragi bolniki in vsi preskušani in prizadeti, milost vam in mir od Boga našega Očeta in našega Gospoda Jezusa Kristusa, materinsko varstvo in mila tolažba naše Nebeške kraljice, Device in Matere, Marije Pomagaj na Brezjah.
Tiskovno društvo Ognjišče že skoraj 50 let prireja vseslovensko romanje bolnikov in drugih prizadetih k Mariji Pomagaj na Brezje. Pred štirimi tedni smo na Brezjah vsi slavili 200-letnico milostne podobe, danes pa prihajamo k njej zlasti tisti, ki še posebej čutimo potrebo po njeni bližini in njeni naklonjenosti, po njenem materinskem varstvu in njeni deviški preprostosti. Za naše razmišljanje smo izbrali branja jutrišnje nedelje, saj tako preprosto in izčrpno odgovarjajo tudi na naša današnja vprašanja in na naše današnje zadrege.
Vsakemu izmed nas je blizu prerok Jeremija, najbolj preizkušen med preroki, iz katerega smo prebrali prvo berilo, ki je vzeto iz odlomka z naslovom Jeremijeve izpovedi, v katerem prerok izliva v naša ušesa vso svojo stisko in bridkost: »Že slišim šušljanje mnogih – groza vsepovsod!« Komu izmed nas ni znana takšna izkušnja, ko se počutiš čisto sam in ujet v mrežo, obdan od nasprotnikov od vseh strani, do grla pogreznjen v močvirje, vržen v globok vodnjak z obteženim pokrovom na vrhu?
Toda prerok nikakor ne obupuje. Samo prva vrstica berila opisuje njegovo stisko, druge tri pa njegovo upanje in njegovo trdno prepričanje: »A Gospod je z menoj kakor silen junak!« Z njim je Gospod, ki je pravičen in vidi stisko in nadlogo svojih ubožcev, ki mu ni težko podreti mogočneža in dvigniti ubožca. Njemu prerok zaupa svojo pravdo in ve, da ne bo osramočen. In v zadnji vrstici že vabi svoje poslušalce, naj skupaj z njim prepevajo Gospodu in ga slavijo, ker rešuje ubogega in pravičnega iz rok krivičnikov in hudodelcev.
V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, ki razlaga Rimljanom, kako nas vse zadeva Adamov prestopek preprosto zato, ker smo njegovi potomci. Marsikdo si misli: Kaj sem kriv, če je moj daljni prednik grešil, zdaj pa naj jaz nosim posledice? Kdor bi tako razmišljal, bi hotel od svojih staršev sprejeti samo njihove prihranke, ne pa tudi njihovih zadolžitev, kar seveda ni pravično! Zato se potrpežljivi Job upravičeno sprašuje: »Kdo lahko pride čist iz omadeževanega? Niti eden!« (Job 14,4). Kakor vsak človek prinese s sabo na svet rano smrti in jo mora sprejeti, tako vsak človek prinese na svet tudi rano grešnosti in jo mora sprejeti. Kristus je prinesel zdravilo za obe rani, ko je vzel nase umrljivo telo in ko je vzel nase grešno telo: »Njega, ki ni poznal greha, je (Bog) za nas storil za greh, da bi mi v njem postali Božja pravičnost« (2 Kor 5,21).
Toda tudi Pavlovo berilo je v drugem delu polno upanja in pričakovanja: Med prestopkom, ki izvira od človeka, in milostjo, ki izvira iz Boga, ni primerjave, kajti milost Božja, ki se je po drugem Adamu, to je po Kristusu, razlila na vse človeštvo, brezkončno presega prestopek, ki ga je naredil prvi Adam, ustvarjen iz prahu zemlje.
Največja naša tolažba pa je današnji evangelij. Kolikokrat se nam zdi, da nas je Bog zapustil in zavrgel, da se noče zavzeti za nas nam noče priti na pomoč. Slišali pa smo današnje Jezusovo zagotovilo: »Vam pa so celo lasje na glavi vsi prešteti!« In na drugem mestu: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave ne bo propadel!« (Lk 21,17). Bratje in sestre, naj tudi naše današnje srečanje utrdi v nas vero v Božjo previdnost, v Gospodovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas. Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
