1. Poslanstvo Cerkve bo končano, ko se bo na obzorju zgodovine prikazala zarja večnega Božjega kraljestva. Tedaj bo konec velikega boja, ki je potekal skozi stoletja, in bo zasijala zmaga Gospoda Boga na novi zemlji in pod novim nebom, v slavi nebeškega Jeruzalema. O tej poslednji bitki in o zmagi Vsemogočnega razmišlja sv. Janez v svojem Razodetju, da bi prvim kristjanom, ki jih je preganjal rimski imperij, vlil nepremagljivo upanje v končno zmago Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. Božja beseda, ki smo jo slišali, pa utemeljuje tudi naše upanje na osnovi zgodovinskega dogajanja po dramatičnih bojih, ki jih Cerkev bojuje v teku stoletij, bo končno zmagal Bog. Kristjani naj živijo v tej veri in upanju.
2. V tem okviru je posebej pomenljivo »veliko znamenje«, ki se prikaže na nebu, »žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd«. Nasproti njej se pojavi druga figura, »velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki se imenuje hudič in satan in ki zapeljuje vesoljni svet«. Zmaj ogroža ženo in njeno dete, zato ta zbeži v puščavo, v bivališče, ki ji ga je Bog pripravil.
Kakšen pomen ima ta strašljiv in mogočen scenarij? Kaj pomenita lika žene in zmaja? Kaj pomeni njuno bojevanje za življenje in poslanstvo Cerkve? Že na prvih straneh Svetega pisma je napovedan boj in sovraštvo med ženo in kačo, med zarodom žene in zarodom kače. Rečeno je, da bo ženin zarod kači strl glavo. V ženi torej lahko prepoznamo Jezusovo Mater, Devico Marijo, v njenem zarodu pa Jezusove učence. Žena je ogrnjena s soncem. Sonce kot vir svetlobe je podoba Božje moči in suverenosti. Luna pod ženinimi nogami pomeni njeno zmago nad časom (po luni štejemo mesece). To pomeni, da bo Cerkev uspešno kljubovala vsem zgodovinskim menjavam. Prešla bodo cesarstva in republike, zrušili se bodo gospodarski in ideološki sistemi, Cerkev pa bo obstala. Venec dvanajstih zvezd označuje dvanajst Jezusovih apostolov kot temelj Cerkve.
3. V ženi, ki je rodila Mesijo, Cerkev spoznava Marijo. V njej vidi svojo mater, ki varuje in vliva upanje Božjemu ljudstvu, kot pravi drugi vatikanski cerkveni zbor: »Marijino materinstvo milosti nenehno traja – od privolitve, ki jo je dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih. Vzeta v nebesa te zveličavne vloge ni odložila, temveč nam s svojo priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v večno domovino« (C 62,1).
Cerkev mučencev in romarjev, ki se prek preizkušenj in bojev bliža končni zmagi, vidi v Marijini usodi svojo lastno usodo. Marija v nebeški slavi je predpodoba naše zmage in vir upanja sredi bojev. »Jezusova mati je v nebesih že poveličana v telesu in duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve … Tako sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan« (C 68).
Po Marijinem zgledu Cerkev živi v puščavi sedanjega časa, sredi sovražnih napadov, posluša Božjo besedo, se z njo hrani in jo skuša uresničevati v življenju. V teh bojih jo spremlja izkustvo Božje zvestobe, ki jo opeva kot Marija v svojem slavospevu.
4. Vprašajmo se, kako se obnašamo v tem boju med ženo–Cerkvijo in zmajem? Je v nas zavest, da nam Bog ostane zvest, tudi če smo mi nezvesti, ker se ne more izneveriti sam sebi? Zadnja medijska nevihta ne bi smela zamajati našega zaupanja v Božjo zvestobo, ne bi nas smela pahniti v malodušje in pesimizem, ne bi nam smela vzeti vere v končno zmago resnice. Je v nas živa zavest, da bo napočil osmi dan, dan zmage po zadnji bitki, ko se bo Bog, naše upanje in naša moč, izkazal močnejšega od greha in smrti?
5. Ko govorimo o boju med ženo in zmajem, bo morda kdo pomislil, da imamo v mislih boj med slovensko Cerkvijo in njenimi nasprotniki, onimi iz preteklosti in sedanjimi. Marija naj bi simbolizirala Cerkev na Slovenskem, zmaj pa tiste, ki čutijo kot svojo državljansko dolžnost, da jo sovražijo. Táko gledanje bi bilo očitno preozko in zavajajoče, gledanje, ki ga Božja beseda ne dopušča. Seveda ne moremo v tem okviru ne pomisliti tudi na usodo slovenskih kristjanov v novejši zgodovini in na njihove boje v 20. in sedanjem stoletju. A pomen svetega besedila je veliko širši. Boj med ženo in zmajem zajame vsa stoletja Cerkve, od Nerona do Stalina in tovarišev, nanaša se na vse boje, ki jih bojuje Cerkev po svetu, od Kitajske in Severne Koreje do Kube, od Francije in Belgije do Avstrije in Slovenije. In ne gre v prvi vrsti za politični boj, za prevlado ene politične sile nad drugo. V te boje se Cerkev načeloma ne vmešava. Njeno poslanstvo je drugje.
Pred nekaj leti je papež Benedikt XVI. v pismu katoliškim škofom takole orisal položaj vere v današnjem svetu in nakazal poslanstvo Cerkve: »V našem času je v obširnih predelih sveta vera v nevarnosti, da ugasne, kot plamen, ki mu pohaja gorivo. Naša prvenstvena naloga je, da bo Bog navzoč v tem svetu; omogočiti ljudem dostop do njega … Resnični problem v našem zgodovinskem trenutku je v tem, da Bog izginja iz človekovega obzorja in da s pojemanjem svetlobe, ki prihaja od njega, človeštvu vse bolj primanjkuje orientacije, o čemer že pričujejo porazne posledice.« Podobno je v tem kontekstu pred nekaj leti papež Janez Pavel II. omenjal »tiho apostazijo« evropskih narodov.
6. Naše prvo poslanstvo je »omogočiti ljudem dostop do Boga«. To pomeni oznanjati Boga, ki se je razodel v Jezusu Kristusu in se v ljubezni in ponižnosti približal človeku ter mu ponudil svoje prijateljstvo, ki presega meje sedanjega časa in nosi obljubo večnosti. Oznanjati to vero, jo živeti preprosto v zavesti, da nas je Bog iz teme priklical v kraljestvo svojega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov, Bog, pri katerem smo našli milost in usmiljenje. Naši obrazi, naše besede in dejanja bi morali biti odsev Božjega usmiljenja do človeka. Žal obstaja tudi druga možnost: da zatemnimo Božji obraz in onemogočimo dostop do njega. Tudi to se dogaja.
Ko so bili leta 2008 slovenski škofje na obisku »ad limina«, jim je papež Benedikt XVI. povedal tole: »Temeljni izziv, s katerim se mora soočiti Cerkev na Slovenskem, je sekularizacija zahodnega kova, ki se izraža v nenehnem hlastanju po materialnih dobrinah, v upadanju rodnosti, v manjšem številu tistih, ki hodijo v cerkev, v manjšem zanimanju pri mladih za duhovniški in redovniški poklic.«
7. Med izzivi, ki nam jih zastavlja sedanji trenutek, moramo imenovati tudi obrambo človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, trdno zakonsko zvezo med možem in ženo kot osnovno družbeno celico in gotovo jamstvo za prihodnost naroda, vzgojo in versko izobrazbo mladih. V širšem okviru se mora Cerkev boriti – in se bori – za človekovo dostojanstvo in svobodo, za pravičnost in solidarnost med narodi, za mir na svetu, za zmago resnice, dobrote in lepote.
Ti boji bodo trajali do konca časov. Boji navzven proti nasprotnikom Cerkve in boji navznoter proti lastnim slabostim. Kajti meja med dobrim in zlim, med pravičnimi in krivičnimi v zgodovini ni jasno zarisana. Božje mesto in hudičevo mesto sta med seboj pomešani in se prepletata drugo z drugim. »Perplexae quippe sunt istae duae civitates, invicemque permixtae,« pravi sv. Avguštin. Človeška zgodovina je njiva, kjer plemenito zrno in plevel rasteta skupaj. Pred tem pa je vsako črno-belo prikazovanje ljudi in zgodovine neresno in zlahka pristransko. Samo ob koncu časov, ko bo Bog izrekel sodbo nad zgodovino in človeštvom, bo razmejitev med dobrimi in hudobnimi jasna in dokončna.
Sredi bojev, med sovražnimi napadi in v zavesti lastne slabosti nas krepi upanje, da bo na koncu zmagala resnica in pravičnost, da bo zmagal Bog. Zmaj, ki je podoba zla, laži in krivice, pa bo dokončno poražen.
8. Prikazalo se bo »novo nebo in nova zemlja«. Prišel bo glas od prestola: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi.« In prebival bo z njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njimi. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. In tisti, ki sedi na prestolu, bo rekel: »Glej, vse delam novo!« (prim. Raz 21,1–5). Tedaj bo Kristus vse uklonil svojemu vladarstvu in izročil Očetu večno in vesoljno kraljestvo, kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. Amen.
Franc kardinal Rode
