1) Medtem ko Jezus govori množici, ga neka žena prekine in zavpije: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile.« Žena je navdušena nad Jezusom. In si misli: Kako srečna mora biti mati, ki ima takega Sina! Kakšen govornik! In kakšna moč veje iz njega! Ta neznana žena iz množice spominja na tesno vez med materjo in sinom. Sin dolguje materi življenje, hrano in varstvo v prvih letih. Sreča matere pa je odvisna od sina: sijajna beseda in moč, ki veje iz njega, jo navdaja s ponosom.
2) In kako reagira Jezus na ta vzklik navdušenja? – Ne zanika, da je njegova mati srečna, ker je rodila takega sina, a hkrati razširi in dopolni to, kar pravi žena: »Da, še bolj pa srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo.«
Žena ga občuduje zaradi njegove močne besede in zaradi čudežev: srečna mati takega sina. Toda sreča, ki jo on oznanja, se ne ustavi pri njegovi materi. Ta sreča je dosegljiva vsem, ta sreča nima meja: vsi, ki sprejmejo njegovo besedo in jo ohranijo, jo lahko dosežejo. Vsi so lahko srečni kot Marija, vsi so povabljeni k polnemu življenju. Nihče ni izključen.
Marija ima neizmerno čast, da je Odrešenikova mati. Na angelovo oznanjenje je odgovorila: »Glej, dekla sem Gospodova.« Ni samo poslušala, ampak je sprejela Božjo besedo, jo uresničila v svojem srcu, še preden se je uresničila v njenem telesu. Zato jo Jezus blagruje. Zato je bila ob koncu svojega življenja tudi vzeta v nebo in pridružena slavi svojega Sina, česar se v veri spominjamo na jutrišnji praznik.
3) V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, ki govori o naši prihodnji usodi: »Ko si bo to minljivo telo nadelo neminljivost in si bo to umrljivo telo nadelo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda: »Smrt se je spremenila v zmago. Smrt, kje je tvoja zmaga? Kje je tvoje želo? Naša zmaga je v Jezusu Kristusu, ki je premagal smrt.« To se je zgodilo v Mariji: njeno telo je odslej ogrnjeno v neminljivo slavo, je onkraj smrti, v polnosti pridružena Božji zmagi: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga in njegovega Mesija.«
4) Praznik vnebovzetja je tako praznik upanja in veselja. Staro prekletstvo, izrečeno nad človekom v raju: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš« (1 Mz 3,19), je premagano. Smrt je sicer usojena vsakemu človeku. V Mariji, ki je prvi sad odrešenja, pa je ta usoda presežena. Poveličana v telesu in duši je Božjemu ljudstvu »vir trdnega upanja in tolažbe« na poti v večno domovino.
Kajti Marija ostaja povezana z nami tudi v svojem poveličanju v nebesih. Kot naša mati ne pozabi na nas. Kot pravi II. vatikanski koncil: »V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnosti in stiskah, dokler ne bodo prišli v večno domovino« (C 62,1).
5) »Nevarnosti in stiske« – te besede nam nekaj povedo o trenutku, ki ga živimo. V zahodnem svetu Kristusovi učenci pogosto doživljamo preizkušnje, odrivanje na rob in v zasebnost. Med nami se širi nestrpnost do vernih, da, celo sovraštvo. S tem ne mislim samo na grobe napise po zidovih, ki odkrito pozivajo k likvidaciji kristjanov, ampak tudi na nenehne zahteve po ločitvi države od Cerkve, pri čemer gre v resnici za poskus utišanja Cerkve v javnosti. Nič nimamo proti ločitvi v smislu avtonomnosti države in Cerkve vsake na svojem področju, ne moremo pa sprejeti interpretacije ločitve kot izločenosti vere iz javnega življenja.
Kam pelje vse to? – V demokracijo, enakopravnost, medsebojno spoštovanje gotovo ne. Vse to ustvarja v Sloveniji težko, mučno ozračje. Druge države, ki so preživele komunizem, so znale urediti odnos do Cerkve na bolj pozitiven način; v njenem delovanju prepoznavajo prispevek k javni blaginji. Povsod je krščanstvo priznano kot temelj narodne kulture in evropske civilizacije, od Rusije do Slovaške in Hrvaške. Samo pri nas je drugače. Vse države Evropske unije zagotavljajo in podpirajo pravico staršev do verske vzgoje otrok. Samo mi smo izjema, čudna izjema.
Pred leti ni bilo te napetosti in tega sovraštva, ki ga opažamo danes. Spominjam se, da sem se kot ljubljanski nadškof redno srečeval s tedanjim predsednikom vlade dr. Janezom Drnovškom. Med nama je potekal pošten dialog v znamenju spoštovanja in medsebojnega sodelovanja, ki je svoj zunanji izraz dobil v podpisu Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim Sedežem. V načrtu so bili tudi nadaljnji pogovori o odprtih vprašanjih. Danes pa se zdi, da je, namesto nujnega reševanja perečih gospodarskih težav, v ospredju dnevne politike želja po utišanju in izločitvi katoličanov iz javnosti, na kar merijo zadnji predlogi za povsem nepotrebno spremembo zakona o verski svobodi in pozivi k obdavčitvi prostorov, ki jih verske skupnosti uporabljajo pri izvrševanju svojega poslanstva. Kot da skrb za duhovno zdravje ljudi in ohranjanje kulturne dediščine v naši deželi nimata nobene vrednosti. Kam bo vse to pripeljalo?
6) Za te preizkušnje in žalosti smo si, žal, pogosto krivi tudi sami. Ne samo z osebnimi držami, ki so oddaljene od krščanskih vrednot, temveč tudi z napačnimi odločitvami predstavnikov Cerkve. S tem sami mečemo senco na obličje Cerkve, Kristusove neveste. V tem trenutku mislim na finančni zlom mariborske nadškofije in na zadnje posledice tega dogajanja v odhodu dveh pastirjev. Oba nadškofa sta v duhu pokorščine sprejela papeževo odločitev in se opravičila za del odgovornosti, ki jo imata v tej zadevi. Ta korak želi vrniti ugled Cerkvi in ji omogočiti, da neobremenjeno oznanja evangelij in približa Kristusa oddaljenim.
Kaj misliti o tem dogajanju? – Predvsem moramo gledati na ta dogodek v luči vere. Cerkev je Božja ustanova, ki je ne morejo uničiti ne napadi od zunaj ne grehi in slabosti od znotraj. V svoji 2000-letni zgodovini je doživela marsikaj hudega, tudi krvavo 20. stoletje z ogromnim številom mučencev totalitarnih režimov. A Cerkev, skupnost vernih, je še vedno tu, ker njena trdnost in njen temelj nista od človeka, ampak od Kristusa, ki je njen vogelni kamen. On ostane zvest, tudi če smo mi nezvesti. Pred dobrim tednom mi je na Sv. Višarjah ugleden predstavnik Slovencev s Koroške dejal: »Vsaka kriza je udarec, a je hkrati tudi priložnost.« – Molimo, da bi prepoznali priložnost za obnovitev prvotne gorečnosti v veri v tem trenutku naše zgodovine.
7) Misel na Marijino vnebovzetje naj nam kljub temu vliva pogum, zdravo samozavest in veselje. Papež Frančišek, ki rad poudarja, da mora biti Cerkev blizu ljudem, v svojem izrazu preprosta in neposredna, je takole nagovoril mlade na nedavnem srečanju v Rio de Janeiro: »Ne bojte se! Mislite s svojo glavo, pogumno branite svoje ideje, plavajte proti toku, bodite pošteni in radodarni, ne zapravljajte svojega življenja s pehanjem za denar in oblast, ampak si prizadevajte za to, kar res velja: pravičnost in mir.«
Ob teh besedah pomislim na bl. Alojzija Grozdeta, ki počiva v tej cerkvi. Svoje verne prijatelje je takole pozival k delu za Kristusa: »Danes je treba svet prenoviti. To pa zmorejo le pogumni in močni, in taki moramo biti mi. … Sodelovati moramo pri ustvarjanju lepše prihodnosti slovenskega ljudstva.« Slovenski človek, »ki je čvrst in močan, je tega sposoben,« pravi mladi mučenec. V tem se ujema z enim naših klasikov, z Josipom Stritarjem, ki je pred več kot 150. leti takole videl slovenski narod: »Zlatá vredno je naše ljudstvo, ljubiti ga mora, kdor ga pozna. Kako je krepko in zdravo v svojih mislih, kako bistroumno, uka željno in gibčno. Kaj bi se dalo narediti iz tega ljudstva in kaj se dela z njim! Tu ni nič nemarnega, potlačenega, kar se vidi tako pogosto drugod. … Vstopi se v nedeljo pred cerkev, ko iz nje vre množica, kako lep, očem in srcu dobrodejen pogled! Glej te mladeniče, kakšne krepke, visoke postave! Kako se nosijo moški pokonci. Tu je še prvotna moč, tega ljudstva ne bo lahko konec. In ta dekleta, kakšne rasti, kakšni obrazi! … Kaj bi se dalo storiti iz takega ljudstva in kako se dela z njim! Grenkost premaguje človeka pri ti misli. Bog te blagoslovi, ljubljeni narod moj, in daj ti lepšo bodočnost.« (J. Stritar, Zbrano delo 3, DZS, 1954, str. 143–144)
Lepe so te misli, lep in navsezadnje resničen je ta pogled na slovenski narod. V našem narodu je veliko duhovnega bogastva, dobrote in poštenosti. Žal tudi veliko sovraštva in hudobije. A naj prevladuje dobrota, naj zmaguje ljubezen. Sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, mučenec iz ljubezni do sojetnika, je zdravniku, ki mu je 14. avgusta 1941 v Auschwitzu dal smrtno injekcijo, dejal: »Vi niste ničesar razumeli o življenju. Sovraštvo ne vodi nikamor. Samo ljubezen odrešuje.« Amen.
kardinal dr. Franc Rode
