1) Praznovanje Marijinega vnebovzetja je v vaši župniji letos še posebej slovesno. V teh dneh namreč obhajate častitljivi jubilej, 650-letnico ustanovitve vaše župnijske skupnosti, posvečene prav Mariji Vnebovzeti. Ponosni ste lahko na svojo dolgo zgodovino, na življenjsko moč vaših prednikov in zvestobo vaših dušnih pastirjev, ki so v mnogih preizkušnjah skozi stoletja oznanjali Kristusovo besedo in jo ohranili vse do današnjih dni. Vse to priča o dostojanstvu vaših korenin. Na vse to ste lahko ponosni. A kakšno dostojanstvo, kakšna vrednost je v tem?
2) Človek živi v zavesti svoje vrednosti. V svojih očeh, v očeh drugih želi nekaj veljati, nekaj pomeniti; pričakuje, da ga drugi spoštujejo. Človek se zaveda svojega dostojanstva. Ni mogoče sproščeno in zadovoljno živeti, če nas drugi ne cenijo, če nas ne upoštevajo, če nas prezirajo ali ponižujejo. Morda kdaj tudi sami dvomimo o svoji vrednosti. Koliko psiholoških zapletov, koliko notranjega trpljenja in težav v odnosu z drugimi, če manjka občutek lastne vrednosti!
V Jezusu Kristusu pa nam Bog prihaja naproti in nam daje prav, potrjuje nas v zavesti, da smo vredni. O tem občuteno govori že Stara zaveza, kjer v 43. poglavju Izaijeve knjige beremo Božje besede Izraelu: »Poklical sem te po imenu. Dragocen si v mojih očeh, spoštujem te in ljubim.« Bog, kljub padcem in stranpotem, verjame v človeka. Zato v veroizpovedi, ki jo bomo tudi danes molili, s hvaležnostjo izrekamo besede: »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes.« – Bog nas tako neskončno nas ceni, da se v svojem Sinu za nas žrtvuje, gre v smrt. »O, kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš, da rešiš sužnja, si daroval Sina,« pojemo v velikonočni hvalnici. – To je veselo oznanilo, ki so ga slišali tudi vaši predniki.
3) Toda kako pojmovati to dostojanstvo, ki nam ga poklanja Bog kot svojim otrokom? – Jezus Kristus nam razodeva novo zavest lastne vrednosti, pokaže nam drugačno pot do samozavesti in dostojanstva, ko v evangeliju izreče besede: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel,« ter »kdor svoje življenje izgubi, ga bo našel.« – To je posebna modrost, ki jo sv. Edith Stein imenuje »modrost križa«, ki uči, da je človekova veličina v darovanju drugemu, v služenju drugemu. – Tako veličino Bog nagrajuje.
To je tisto dostojanstvo, tista vrednost, na katero ste lahko upravičeno ponosni ob praznovanju častitljivega jubileja vaše župnije. Vaši duhovniki in vaši predniki so živeli v zavesti lastne vrednosti kot Božji sinovi in hčere in to jim je dajalo moč, da so v trdih razmerah kljubovali zlu in ohranili vero.
4) To je tudi veličina Device Marije, ki je podoba Cerkve, idealna podoba vaše župnijske skupnosti. Popolnoma se je predala Bogu, njegovemu načrtu za odrešenje, brezpogojno je sprejela njegovo besedo, zato »se je Gospod ozrl na nizkost svoje dekle, zato jo blagrujejo vsi rodovi«. – Zato jo je tudi ob koncu njenega življenja poveličal v duši in telesu.
Kdo je Marija, kakšen je njen lik? – Prvo, kar nam stopi pred oči, ko zremo njeno duhovno držo, je njena brezmejna predanost Božji volji. Popolnoma se poistoveti s svojim poslanstvom. Pred oznanjevanjem živi skrito, skromno, v uboštvu duha, v ponižnosti, pokorščini Božji besedi, v pričakovanju izpolnitve Božjih obljub. Vse pričakuje od Boga. In je izbrana za Mesijevo mater – pobuda prihaja od zgoraj, ona pa jo predano sprejema. V duhu ponižnosti poteka tudi nadaljevanje njenega življenja: ko Jezus nastopi v javnosti, Marija ostane v senci vse do Kalvarije, ko jo izroči apostolu Janezu in s tem nam vsem za mater. Nato jo srečamo sredi apostolov ob prihodu Svetega Duha in jo po njeni smrti z očmi vere zremo kot Vnebovzeto, ki sedi na desnici svojega Sina kot kraljica angelov in svetnikov. Tako Bog nagrajuje dostojanstvo svoje ponižne dekle. Vnebovzetje je najbolj logičen zaključek Marijinega zemeljskega življenja. – Brez te verske resnice bi bil katoliški nauk pomanjkljiv, naše hrepenenje nezadoščeno. Povsem naravno je, da je Jezus svojo mater hotel poveličati v duši in telesu po njeni smrti. »Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo žene, ki je nosila začetnika življenja in svetu rodila tvojega učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,« molimo v hvalospevu današnjega bogoslužja.
5) K Mariji se danes dvigajo naše misli in prošnje, ona nas spremlja in prosi za nas. Koncilski očetje so na II. vatikanskem cerkvenem zboru zapisali o njej te misli: »Marijino materinstvo milosti nenehno traja – od privolitve, ki jo je dala ob oznanjenju in jo brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih. Vzeta v nebesa, te zveličavne vloge ni odložila, temveč nam s svojo priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v večno domovino« (C 62,1).
Marija je takó trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu kot kraljica nebes in zemlje. Ona je začetek in podoba poveličane Cerkve, ko bo »Bog vse v vsem«.
Naj nam Bog dá modrosti in nov pogled srca, da bi doumeli, kakšno je upanje, kakšno je bogastvo njegove veličastne dediščine, kako neizmerno velika je njegova moč, s katero je obudil Kristusa od mrtvih in njegovo mater vzel v nebesa. To je nepremagljivo upanje, ki nam daje moči tudi v »nevarnostih in stiskah« sedanjega časa. Kljub vsemu hudemu, napadom od zunaj in grehom in slabostim od znotraj, vemo, da je Kristus vogelni kamen Cerkve, ki skupnosti vernih daje trdnost in življenjsko silo. Zato je Cerkev še vedno tu, zato je po vseh zgodovinskih vihrah vaša župnija še vedno tu kot znamenje posebnega Božjega varstva in pozornosti do vas. Naj vaša župnijska skupnost, vsi njeni člani, z Božjim blagoslovom ostanejo zvesti svojemu poslanstvu in posredujejo življenje in vero tudi prihodnjim rodovom! Amen.
kardinal dr. Franc Rode
