Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest.
Žal smo v potrošniški družbi skušali prikriti smrt. Stare pustimo umirati v domovih, v bolnicah, včasih kar same brez svojcev. Zato zdaj preseneča poudarjena a neuresničljiva skrb zanje, da so v domu ali v bolnici sami, izolirani, ločeni od drugih in tudi sami umirajo. Preseneča, da za to vemo šele zdaj, saj smo jih izločili iz družine in družbe, jih pustili zgolj preobremenjenemu osebju, jih izolirali v »varen dom« in nismo imeli časa za obiske pri njih. Dobro bo, če bodo statistike žrtev virusa Covid 19 pri nas in po svetu primerjali z umiranjem pred boleznijo. Včasih je kdo šel bolnico ali dom zgolj umret, čeprav ni vedno mogoče poskrbeti za onemoglega očeta ali mamo. Postavlja se tudi problem podaljševanja agonije umiranja in prelaganje odločitev na ramena zdravnikov, ko leta in stanje bolezni narekujeta, da je rešitev ravno v smrti.
V teh kriznih razmerah smo prisiljeni sprejeti umiranje in smrt. Redki, npr. papež Frančišek, opozarjajo na človekovo končnost, omejenost, trpnost in nemoč. Življenja nimamo v (ob)lasti, umiranje ostaja uganka, ob množičnih smrtih nas grabi panika. Poglobljeno je na to opozoril predsednik zdravniške etične komisije dr. Voljč. Ko človeku z zdravstvenimi sredstvi ne moremo podaljševati življenja, je nujna le paliativna oskrba starejših, kar edino olajša stanje, v umiranju jim lahko stoji ob strani le zdravnik , morda še duhovnik. Vse to nam sprašuje vest, saj smo se kot družba doslej premalo ukvarjali z umiranjem, kaj šele da bi med seboj govorili o naši in moji smrti oziroma umiranju. Večkrat po smrti kdo obžaluje, da se ni mogel pogovoriti s svojim dragim in se posloviti od njega. Ker je smrt za vsakega od nas gotovo dejstvo, je odrešilno najti pravo besedo o pravem času in s svojci izmenjati tudi te intimne njihove in naše občutke in strahove. Saj vendar ne bomo dopustili, da smrt postane tabu ter svojce kar pustili umirati zdravnikom in sestram ter jih potem čim prej pokopati.
Virus nas opozarja tudi na zaskrbljujoče protislovje človeka danes: kitimo se s medicinskimi in drugimi pridobitvami, pripravki in napravami za podaljšanje življenja. Obenem se krepi težnja po tako imenovani »evtanaziji oz. dobri smrti«, saj ponekod po svetu že velja pravno in še bolj etično sporna ureditev, po kateri je dovoljen človekov poseg za končanje življenja drugega, ne lastnega, saj to praviloma izvajajo drugi, ne umirajoči sam. Se pravi: po eni strani sla po življenju, po drugi uničenje življenja, kar je posledica neurejenega odnosa do življenja in smrti danes. Ali res nismo več sposobni soočiti se z minljivostjo, omejenostjo in odvisnostjo od Boga, kar človeška in religiozna pomanjkljivost? Religije poudarjajo, da je sestavni del in izhodišče, da človek prizna svojo nemoč in odvisnost od Boga. Virus nas korenito postavlja v to težko sprejemljivo resničnost življenja in zato religije postajajo bolj zanimiva tema tudi v javnosti. Ne gre le za pomiritev družbeno-politične negotovosti, pač pa za prepoznavanje te odvisnosti od Boga in od drugega človeka, kar je pogoj za preseganje iskanja moči, bogastva in uživanja le zase ter za krepitev sposobnosti za delitev življenja z drugimi ali celo njegovo podaritev drugemu kot je storil duhovnik don Guisepppe Berardelli v Italiji ali med vojno v mariborskem zaporu Izidor Završnik oziroma sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu. Nesebična predanost v kriznih časih, ki jo opravljajo zdravstveni in drugi delavci ter prostovoljci potrjuje še prisotno prvinsko naravnanost za ljubezen do ubogih in prizadetih. To je polni smisel življenja človeka na svetu, po Jezusovem zgledu in besedi, da pšenično zrno rodi novo življenje, ko pade v zemljo in umrje.
Epidemija izostruje smiselnost življenja kot umetnost neprestanega umiranja sebi za druge. Poljska pisateljica Hanna Krallova je zapisala, da vsakdo umira le svoj smrt. Ob genocidnih smrtih, ki so jih povzročili ideologi v vojn in revolucij, se smrt osebe izgubi v množičnih številkah, zato so diktatorji določali »številke«, da bi utopili vest zaradi zlorabljanja oseb. Tudi zdaj kar lahko spremljamo zgolj statistike umrlih in spregledamo, da so za njimi človeški obrazi, ki kličejo po drugem, ko se s smrtjo trgajo osebne vezi. Ali ne bi kdo izmed njih odšel anonimno, brez svojcev tudi, če ne bi bilo virusa. Človeško in krščansko pa ga spremljajmo zdaj kljub oddaljenosti vsaj v molitvi in v zavesti svoje umrljivosti. Tako bomo zahrepeneli po človeški bližini in soodvisnosti in bo prihodnost z virusom ali brez postajala bolj človeška. Priprava na ločitev ob smrti naj postane sestavni del življenja, da ga bomo sposobni med seboj deliti ter tudi v smrti živeti iz upanja, da vsakemu osebno smrt kaže moj človeški obraz in odpira upanje na prihodno združenje pri Vstalem, kot verujemo kristjani.
Janez Juhant
