Premagaj brezbrižnost in osvoji mir. Tako je naslov poslanice papeža Frančiška za svetovni dan miru, ki bo potekal 1. januarja 2016. Dokument so v torek, 15. decembra, predstavili na tiskovnem uradu Svetega sedeža, med govorniki pa je bil kardinal Peter Turkson, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir.

Bog ni brezbrižen! Bog ga ne zapušča!

»Bog ni brezbrižen! Bogu je človeštvo pomembno, Bog ga ne zapušča!« začne papež poslanico. Zaželi, da v letu 2016 ne bi izgubili upanja in bi se vsi na različnih ravneh zavzemali za pravičnost in mir. Mir je namreč dar Boga in delo ljudi. »Mir je Božji dar, a zaupan je vsem moškim in vsem ženskam, ki so poklicani, da ga uresničijo,« zapiše Frančišek. Poslanica je razdeljena v več poglavij. Papež najprej spregovori o razlogih za ohranjanje upanja, nakaže nekatere oblike brezbrižnosti, spregovori o miru, ki ga ogroža globalizirana brezbrižnost. Zatem postavi v ospredje usmiljenje in spreobrnjenje srca, poudari pomembnost pospeševanja kulture solidarnosti in usmiljenja, ki lahko premaga brezbrižnost. Sad te kulture pa je tudi mir, ki ga papež na koncu poslanice postavi še v okvir jubileja usmiljenja.

Obstajajo razlogi za upanje

Papež Frančišek najprej izpostavi, da je naš čas zaznamovan s splošno držo brezbrižnosti, ki presega individualno okolje, prevzema globalno razsežnost in proizvaja »globalizacijo brezbrižnosti«, kot je na predstavitvi poslanice dejal kardinal Turkson.

Leto, ki je v izteku, so zaznamovali vojne in teroristična dejanja s tragičnimi posledicami, ugrabitve oseb, preganjanja iz etničnih in verskih razlogov, tako da bi lahko govorili o »tretji svetovni vojni po koščkih«. Papež spodbudi, naj ne izgubimo upanja v človeške zmožnosti  ter spomni tudi na dogodke, ki dokazujejo, da je človeštvo v kritičnih razmerah zmožno delovati solidarno, onkraj individualističnih interesov, apatičnosti in brezbrižnosti. Navede konferenco o klimatskih spremembah COP 21, vrh v Addis Abebi o virih za trajnostni razvoj in pripravo Agende 2030 za trajnostni razvoj pri Združenih narodih. Papež Cerkev povabi k molitvi in delu, da bi srce vsakega kristjana zorelo v ponižnosti in sočutju, bilo zmožno oznanjevanja in pričevanja o usmiljenju, da bi zmoglo odpuščati in dajati, se odpreti za tiste, ki živijo na bivanjskih periferijah.

Brezbrižnost do Boga

Med različnimi oblikami brezbrižnosti je na prvem mestu »brezbrižnost človeške družbe do Boga, iz katere izvira tudi brezbrižnost do bližnjega in do stvarstva«. To je ena od težkih posledic »lažnega humanizma in praktičnega materializma, pomešanima z relativistično in humanistično miselnostjo«, poudari papež. Človek misli, da je ustvarjalec samega sebe, svojega življenja in družbe. Čuti se samozadosten, hoče nadomestiti Boga in ga celo imeti na dosegu roke; misli da nikomur ničesar ne dolguje razen sebi ter si domišlja, da ima samo pravice.

Solidarnost ni površna ganjenost

Papež Frančišek v nadaljevanju poslanice ponudi svetopisemsko-teološki okvir, ki pomaga razumeti pomembnost preseganja brezbrižnosti in odpiranja za sočutje, usmiljenje, zavzemanje in solidarnost. Solidarnost je definirana kot moralna krepost, ki jo je vsak poklican gojiti v skladu s svojimi vlogami in odgovornostmi, kot je pojasnil kardinal Turkson. Pristna solidarnost, zapiše papež, je mnogo več kot čustvo nejasnega sočutja ali površna ganjenost ob nesrečah mnogih oseb. »Solidarnost je trdna in vztrajna odločitev, da se bomo zavzeli za skupno dobro, za dobro vseh in vsakega, kajti dejansko smo vsi odgovorni za vse, saj sočutje izvira iz bratstva.«

Veliko je tudi pričevanja o sočutju, usmiljenju in solidarnosti

Kljub nevarnosti globalizacije brezbrižnosti pa je treba priznati, da obstaja veliko iniciativ in pozitivnih dejanj, ki pričujejo o sočutju, usmiljenju in solidarnosti, ki jih je zmožen človek,  izpostavi Frančišek. Spomni na mnoge nevladne organizacije in karitativne skupine, tako znotraj kot zunaj Cerkve; na novinarje in fotografe, ki informirajo o težkih situacijah; na duhovnike in misijonarje, ki ostajajo z ljudmi v nevarnosti; spomni na mnoge družine, župnije, redovne skupnosti, samostane in svetišča, ki pomagajo beguncem; omeni tudi mlade, ki sodelujejo v različnih projektih solidarnosti.

Ob koncu poslanice papež Frančišek zapiše, da je v duhu jubileja usmiljenja vsak poklican, da opazi brezbrižnost, ki se izraža v njegovem življenju in se konkretno zavzame za izboljšanje stvarnosti, v kateri živi, začenši pri lastni družini, v sosesku ali na delovnem okolju.

Vir: Radio Vatikan.