Zdi, da se v teh razmerah koronavirusa poučitimo kot v nekem kaotičnem stanju, negotovosti, izgubljenosti, strahu... kaj storiti?
Ker je v zadnjih dnevih in tednih več časa branje, sem iz knjige, ki jo prebiram izpisal misel: »Kup kamenja preneha biti samo kup kamenja v trenutku, ko ga pogleda nekdo, ki nosi v duhu podobo katedrale!« (A de Saint-Exupery). Kako gledano torej na »ta kup kamenja – epidemijo virusa«. Ali nosimo v sebi podobo katedrale, ali pa še povečujemo kaotičnosti? Ali dovolimo in sprejemo, da nas navdihne Neskončni Arhitekt, Stvarnik katedrale planeta Zemlja in neskončnih galaksij? Vsa vprašanja, še posebej tista najtežja, ki prihaja iz sveta okoli nas – in ta so zdaj v času pademije popolnoma blizu, - so vedno vprašanje o nas samih: Kje sem? Kakšna je moja srčna odločitev? Ali sem dovolj iskren in ponižen, da spoznam vso krhkost svojega bivanja? 

Ali ni svet nenadoma postal tako majhen v času koronavirusa?
To ni lokalna tema Slovenije, Evrope, Amerike ali Kitajske, ampak je izrazito globalna, saj je človestvo našega planeta povezalo med seboj v mnogih plemenitih dejanjih a žal tudi v medsebojni brezbrižnosti... V hipu bolj živo in očitno doživljamo kar se dogaja že desetletja: kjerkoli živimo na tem planetu smo bolj kot smo kadarkoli misli odvisni in pogojeni drug z drugim, in to tako v dobrih in plemenitih dejanjih in odgovornosti za skupno dobro, kot tudi v sem slabem, ki se kaže v strahoviti tekmovalnosti, omami želji po neprestanem napredku ter neizprosni in kruti logiki, ki v središče človeške zgodovine postavlja kapital, človek je pa vse bolj suženj tega. Saj vse to se je dogajalo že prej, epidemija koronavirusa je to samo nekoliko bolj jasno razgalila ter pokazala, kaj počnemo s tem našim planetom ter drug z drugim... 

Kaj pa Azija, Kitajska, Južna Koreja, Vietnam Singapur in seveda, kaj se dogaja v Severni Koreji?
Ko tole pišem, se iz dneva v dan, oziroma iz ure v uro, spreminja situacija v svetu, vedno bolj resne so stvari v Sloveniji, Evropi, Ameriki... v Aziji se stvari nekoliko umirjajo... Ko smo s prijatelji v Južni Koreji in na Kitajskem povezani po internetu in brezplačnih telefonskih klicih, mi razlagajo samo to: zdaj lahko stopimo ven iz stanovanj, gremo morda po ulici, v parke še nikakor ne. Izletov in potovanj ali romanj absolutno ni. Ampak upamo, molimo, se pogovarjamo. Za Azijske dežele, posebej za Kitajsko, Korejo je značilen »duh skupnega dobrega za družbo«, v Evropi, ZDA je značilen strašen individualizen, v središče je postavljen »Jaz« - sodobni narcis«. To je ena od razlag zakaj so uspeli na Kitajskem in Koreji virus tako omejiti ali vsaj ublažiti še težje posledice. Istočasno pa mi prijatelji iz Azije sporočajo, da nevarnost še nikakor ni mimo, saj je ogormno različnih teorij različnih znanstvenikov. Toda prav nihče si ne upa jasno trditi, ali se bom morda pojavil nov val, nova nevarnost.

In Severna Koreja? Kaj so dogaja tam?
Prihajajo zelo različne informacije. Tako prijatelji iz Seula, Šanghaja, Singapurja, pa tudi iz Pekinga mi pišejo, da je verjetno v Sverni Koreji zelo hudo, da je verjetno okuženih na desettisoče ljudi, da jih je gotovo več tisoč umrlo, da je zdravstveni sistem že v normalnih razmerah popolnoma nemogoč in pod vsakim nivojem in resnimi standardi. Kljub temu, da je Severna Koreja, gledano na svetovne razmere, država, ki velja za skoraj »popolni zapor«. Ampak ne smemo pozabiti, da določeno število ljudi dela v Rusiji, da so povezani s Kitajsko.

Kaj pa Indija? Zdi se, da je v zadnjih dnevih tudi tam situacija vedno bolj resna?
Res je. Ravno v zadnjih dnevih, ko pišem odgovore na vaša vprašanja, sem prejel več mailov in telefonskih klicev iz New Delhija. Predvsem pa Mumbaia, in juga Indije, Kerale. Miljarda tristo milijonov Indijcev je v karanteni, a si to sploh lahko predstavljamo v naših razmerah, kjer je glede na desetmiljonska mesta v Indiji (pa tudi na kitajskem, ali Južni Koreji), celotna Slovenija kot malo večja vas. Najhuje je na severu, predvsem glavnem mestu, najhuje pa v najbolj revnih predelih velikih mest. Največja revna četrt na svetu v Mumbaiju – »slum« v katerih več kot milijon ljudi v popolni bedi. Morda se spomnite tega iz filma Revni milijonar. Kolege v Mumabiu strašno skrbi, kaj se dogaja tam, pravih informacij ni, bolezni je že itak v običajnih okoliščinah veliko, ogromno smrti vsak dan. Kaj pa sedaj v času koronavirusa? Slum je dobesedno zastražen. Ali bo sploh kdo izvedel za vse umrle? Pa Pakistan, ki meji z Indijo je prav »bomba« za koronavirus, in na drugi strani Bangladeš.

Če se ustaviva najprej pri problemu sodobnega človeka predvsem v sodobni neoliberalistični družbi in se sedaj v času koronavirusa še posebej kaže... V čem je ta bistveni problem po vašem mnenju?
Krik človeka po ljubezni: nimam človeka, nisem potreben. To je jedro problema v liberalistični družbi egoizma, denarja-kapitala, moči, uživanja in človek je strašno sam... to je bilo že desetletja pred koronavirusom, zdaj se to še samo bolj očitno kaže. In v čem vidim rešitev. Naj odgovorim z Sveti pismom, ki ima univerzalno sporočilo za ljudi vseh mogočih religij in prepričanj. Množica zdravih in bolnih, govori evangelist Janez v 5. poglavju svojega evangelija, ko opiše ozdravljenja bolnega oz. hromega človeka, ki je popolnoma zapuščen v bolezni že 38 let – in Jezus ga opazi, ga vidi ter se sreča z njim! Ob vodi eni hodijo in prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi zopet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih.
Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, tukaj je vse nejasno. tukaj ni človeka, tu je zgolj množica v kateri posameznik ostaja sam.
Tako je bilo takrat v Betesdi, težko je bilo v tej množici izluščiti nekaj človeškega. Težko je biti človek z obrazom, ki govori o samostojni osebnosti. In v taki čredniški poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja. 

Theillard de Chardin je dejal, da je največja težava za človeštvo ne toliko lakota, kuga, bolezni ali kaj podobnega, ampak tista duhovna bolezen to je: izguba veselja do življenja, do radosti bivanja.
Temu bi lahko rekli neke vrste »vseenost«, apatičnost in malodušje, ki je na meji neke življenjske utrujenosti. Navidez je vse je v množici vse živo, vse se giblje, vse nekaj počne, nekaj govori in se z nečim zabava. Če bi pa hotel ob vsem tem poiskati nekaj skupnega, si vznemirjen, ker tega ni. In vse to se odvija tudi danes med nami. Polagoma in nezavedno se nalezemo tega duha. Morda se navadimo, da nas drugi ne skrbijo, zdi se nam nespodobno »vtikati se v njihovo bolezen«, nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. To je velik problem sodobne individualistične družbe!

Torej menite, da je zdaj, v času koronavirusa, še bolj očitna stiska osamljenega človeka, oziroma kot ste dali naslov svoj knjigi, da »živimo v svetu osamljenih tujce«?
Natančno to bi rad poudaril. Biti čisto sam s svojimi problemi, krik: »nimam človeka« je torej bistvo problema v Betesdi Janezovega evangelija in sodobni družbi. Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh ostalih? Rešitev se skriva v odgovoru na Jezusovo vprašanje »Če bi rad ozdravil?« ko mu bolni odgovori: nimam človeka. Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo ga, morda celo vprašajo po njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega. Bolnik je čisto sam. Torej, še veliko hujša in bolj tragična od telesne bolezni je soacialna osamljenost, izločenost iz družbenega življenja, biti čisto sam v množici bolnih in zdravi. V sodobni družbi vlada občutek nepripadnosti, nikamor na spada, nikogar nima, nihče se ne čuti odgovornega za bolnika, nikomur ni potreben.

Kaj menite, ali je zdaj v času koronavirusa več možnosti za »srečanja«, čeprav prek interneta, videokokferenc itd. se bomo morda koga spomnili, ki smo ga že davno potisnili v pozabo?
Ja, to je velika priložnost za vse nas in nov izziv, da se malo prebudimo iz že utečenih struktur in rutine, kjer je pogosto malo prostora za evangeljskega duha. Torej naj odgovorim še naprej z apostolom Janezom. Veliko ljudi je šlo tisti dan mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali, niso imeli časa za njega, toda potem pride on, ki ne more mimo brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka je čutil bolečino sočloveka. Ustavil se je. Zadržal je svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa, ki ga povzroča mnočica. Ne prepusti se čredniškemu toku, ampak se posveti človeku… ta človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil tistemu trenutku zanj najbolj pomembno bitje, zato se mu popolnoma posveti, dejansko se res z »dušo in telesom ustavi pri njem«.
V običajnem življenju se dogaja, da tekamo drug mimo drugega in tudi bolnika sploh ne opazimo, ker smo se na vse skupaj, tudi na to bedo življenja že kar navadili, tako da nas sploh več ne vznemirja. Čas pandemije koronavirusa, upam da nas je prebudil iz tega dremeža, spanja.

Torej menite, da v običajnem življenju sicer živimo v množici, vsak dan srečamo veliko ljudi, na koncu dneva pa je človek čisto sam. Kaj je narobe v tej družbi?
Videti človeka, se srečati z njim, se ustaviti, si podariti čas, to je tisto najbolj dragoceno kar lahko naredimo. Apostol Janez pojasni na mnogih mestih v svojem evangeliju, da Jezus »vidi« prav tistega, ki je najbolj trpi. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka, tudi ne odlaša, češ, saj je jutri še čas. Jezus se ne ustraši, ne »ovinkari«, ne išče izgovorov, gre naravnost, k najbolj temeljnim problemom. In bolnik takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sama, ampak dejstvo, da nima človeka. Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti?

V čem nam je evangeljska zgodba lahko zgled? Kaj se lahko iz nje danes naučimo, še posebej v času te težke preizkušnje panndemije koronavirusa?
Brezimna množica postane skupnost, občestvo. Ko Jezus pride v to množico, se v tistem trenutku, v tej brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug mimo drugega, nekaj bistvenega spremeni: Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad. Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.
Sveto pismo, evangeliji, niso abstraktna teorija, ampak nas resno izzivajo k razmisleku, koliko smo se tudi mi sami predali sodobni »kulturi ugodja, udobja in bega pred odgovornostjo«. Ali je morda nekdo zelo blizu nas, ki mora žal ponavljati besede iz Janezovega evangelija: Nimam človeka. Kot sv. Mater Terezijo iz Kalkute, Gospod tudi nas, ne glede na našo vero, filozofijo, vabi: pridi, bodi moja luč!

Kaj lahko torej rečete na koncu? V čem je vaše sporočilo za veliko noč 2020?
Ob vsem dogajanju v globlanem svetu, še posebej sedaj, v včasu pandemije koronavirusa, je odločilnega pomena, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu,ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje... Želim, da bi prav vsi, vsak s svojo življensjko izkušnjo, s svojo življenjsko zgodbo, z svojimi vprašanji, odkrili to bližino Neskončne Ljubezni! 

Slovenske novice